Vzponi in sestopi

Žalni nagovori

2008-09-26T14:13:00.006+02:00

Na tem mestu objavljamo žalne nagovore v spomin Pavletu s pogreba v Libeličah, 20. spetembra 2008.

Legenda
“V nasmehu nekega dneva
stopiš na svoje križišče
in streseš pesek iz popotnih čevljev
nekdo te vpraša kam hočeš
ti skriješ utrujene noge
in poveš
da si bil tam.”
/Tomaž Pengov, Odpotovanja, 1973/

Nekoč sva modrovala, da naj bi najina generacija plezala vsaj še do petinšestdeset let starosti. Ti pa si molčal, potem pa, nemara s kančkom očitka, mirno odvrnil, naj ne bom tako skromen in me popravil, rekoč, da bomo to počeli do svojih 85 let. V tem sobesedju nisi puščal dvoma.
Ob neki drugi priložnosti, ko sva govorila o tvoji plezalski podobi, si se kar strinjal z oceno, da si namreč svojevrstna kombinacija Šraufa - Staneta Belaka in Tineta Miheliča. Od prvega si simbolno in dejansko črpal neko neuničljivo, surovo moč, energijo, od drugega pa pretanjen občutek za estetiko. Temu nisi hotel nič dodati, kot da bi vedel, da bi se tudi omenjena predhodnika strinjala s takšno referenčno oznako. Od tujih plezalcev si zlasti cenil Micka Fowlerja, s katerim si se nekako primerjal po naravi dela v službi kot tudi po plezalski etiki in naboru smeri v visokih gorstvih.
Po enem zadnjih skupnih potepanj pred odhodom v Pakistan, sem tvojo sposobnost koncentracije pri plezanju na pol v šali in v prenesenem pomenu primerjal z laserjem, z neko točkovno koncentracijo in prodornostjo, osredotočenjem na problem, na oprimek, na detajl v smeri, v katerega si se brezkompromisno zagrizel in ga tudi rešil. Če ne prvič, pa drugič. Pablo, veliko sva govorila o številnih drugih temah in vprašanjih in čeravno si bil včasih zadržan, si vselej povzel svoje misli, svoje mnenje in stališče. Zdi se, da si svoj odnos do problemov, ki jih naplavlja življenje, reševal z neko matematično natančnostjo in racionalnostjo. Imel sem občutek, da tako kot plezaš tudi živiš, da skratka ne puščah odprtih vprašanj, da celovito in zbrano rešuješ tudi uganke bivanja in minevanja.
V tem tvojem načinu dojemanja, v tvojem načinu presojanja, sem sam, tako kot številni med nami, čutil neko toplo dlan, neko varno zavetje, neko gotovost, pa najsi so bili problemi in težave še tako nemogoči. V tem smislu te dojemam kot moža, ki si vselej zastavlja nove cilje, išče lepoto v omejenem številu možnosti in kombinacij, skozi idealne naravne prehode, na pošten način išče svojo smer in svojemu početju daje značilen slog, pečat in vrednoto. Videl si stvari na prvi pogled, videl marsikaj, za kar smo se drugi morali posebej potruditi in nekoč si mi dejal, da naravnost vonjaš, kako je kdo speljal kakšno smer v hribih in kako teče v sistemu skrivnostnih skalnih labirintov. Tudi zato je bilo sobivanje s teboj zemeljska sreča.
Nič kolikokrat si se prav uživaško ulegel na kakšni travnati preprogi vrh hriba in gledal v sonce. In čeprav si to doživljal vedno znova in znova, si se mi zdel takrat tako nedolžno in otroško zvedav, kot deček, ki se vedno znova čudi in občuduje to vesoljno lepoto in ta freskanten obris svetlobe in senc okrog sebe. Nekako se mi je zdelo, da hkrati globoko meditiraš na tej osi vesolja in da si hkrati enostavno srečen. Tvoj odnos do hribov in do, naj ne zveni izrabljeno, do “osvajanja nekoristnega sveta”, se je nekako samodejno razlival med nas. Občudoval in z neko spoštjivostjo si gledal stare, zarjavele kline v smereh in stenah in sam si jih imenoval “starčki”. Vedel sem, da okrog teh pomenov vidiš, slišiš in podoživljaš zgodbe predhodnikov, jih dojemaš kot nekaj poštenega, lepega, tudi drznega, kar pa sam nadgrajuješ in presegaš, kajti tem zgodbam si dodajal svojo barvo, svoje odtenke, svoje zgodbe, svoje vtise in lastne poglede. Svojo etiko in estetiko. V tem smislu si nadaljeval delo predhodnikov in mu dajal svojo specifično, osebno noto.
Zdi se, da čas, ko bomo lahko v celoti dojeli tvoj plezalski opus, sestavili neizmerno bogat mozaik, šele prihaja. Že bežen pogled nazaj razgrne neverjetno bogato bero. Veliko tega bomo znova podoživljali ob prebiranju razmišljanj iz avtorske rubrike “Izpod previsa” pa tudi iz vodnička izbora prvenstvenih smeri “39 in pol”. V zavesti med drugim ostajajo utrinki s številnih, nadvse zanimivih predavanj ter filmskih in diaprojekcij, utrinkov s tvojih odprav, v katerih si nam na platno ali na oder poskušal odstreti vpogled v lastno početje. Če rečem, da si včasih hkrati plezal, fotografiral ali snemal, naj rečem še to, da si znal tudi zelo dobro pripovedovati in pisati. Vedel si kaj želiš povedati. Leta 1987 si tudi igral, zlasti kot dvojnik glavnega igralca, v takrat nastajajočem filmu Steber o času legendarnega Joža Čopa. Oprava iz Čopovega obdobja se ti je lepo podala in četudi s patino časa, si povezal dva svetova, ki se dopolnjujeta in sta zraščena v eno.
Večkrat sem te prepričeval, da začneš pisati knjigo, ki bi jo z lahkoto, v to sem prepričan, lahko postavili ob bok najbolje napisanim knjigam s področja gorniške literature. V tem smislu ne ostajamo samo prikrajšani zate kot Človeka, pač pa tudi skromnejši za še eno izgubljeno literarno priložnost.
Ko se je zgodilo kaj neprijetnega, si citiral znameniti Šraufov medklic “je usekalo med nas!” Praznina je zdaj usekala tudi med obetavne predstavnike mlajše generacije, ki so na nek način stopili v tvoj čarni ris in tako kot čolni sledili rezu valov, ki jih pušča za sabo velika ladja. Prav vesel si bil vseh njihovih podvigov, ki so sledili tudi tvoji plezalski filozofiji “lahek in hiter”.
Nemogoče je s kronološko in filigransko natančnostjo zajeti vse postaje na tvoji poti. Na njej so nedvomno mejniki in razpotja, ki si jih zavestno in disciplinirano oblikoval. Najprej v svoji zavesti in v želji po preseganju že narejenega, že opravljenega. In prav neverjetno, kako si iz vsega tega spet znal postaviti nove cilje, črpal nove ambicije, ideje, projekte, izzive. Nekoč si rekel, da z vsake odprave prihajaš s številnimi novimi idejami. Kot da bi v knjigi poglavju sledilo novo poglavje in temu spet naslednje. V enem od številnih dopisovanj, po eni od odprav, si mi za perujske Ande napisal “Ne skrbi, deviškega terena je tu še za sto let. Spet sem odkril par novih izzivov......” Kakor da bi si Peru rezerviral tudi za destinacijo svoje, pogojno rečeno, pozne gorniške dobe, ki bo sledila času ekstremnih odločitev in dejanj, kamor se boš vedno znova vračal in kjer boš izsanjal svoje sanje. Sicer pa te tam tako ali tako imajo bolj za svojega kot za Slovenca.
Poskušam preposlušati številne glasbene komade, ki si jih tudi sam poslušal. Seveda, gre za stare rockerje iz benda Wishbone Ash. Njihovo glasbo si večkrat dodajal kot zvočno kuliso k svojim fotografijam, za svoje projekcije, in kolikokrat si tudi meni polepšal dolg dan v službi, ko si mi v priponki enostavno poslal z občutkom izdelano galerijo iz kakšnega skupnega potepanja. Kot stari renesančni mojstri si tudi v tem smislu imel izostren občutek za “red, težo in pravo mero” in galerijo kot na pladnju ponudil, rekoč, “kaj pa takole?” Lahko bi dejal “rust never die” in ti tvoji postarani Wishbone Ash, ki tako kot ti na svojem področju, še vedno igrajo, bi usekali tisti dolg legendarni komad Phoenix in poslušali bi ga skupaj, ti pa bi se kot čarobna ptica vrnil med nas in se samo nasmehnil.
Odlikovala te je vrlina, da si tudi obrnil, ko si dojel, da je to nujno. Pa čeprav le 50 metrov pod vrhom, kot se ti je zgodilo leta 1987 pod Daulagirijem. Leta 1989, nekaj tednov po odpravi na Šiša Pangmo, ko sta z Andrejem Štremfljem potegnila 2200 m visoko prvenstveno smer čez jugozahodno steno, sem te obiskal v ljubljanskem kliničnem centru. Zaradi omrzlin si takrat izgubil nekaj prstov na nogah in od takrat si imel tudi občutljive in ranjene konice prstov na rokah, ki so jih zdravniki morali nekako spraviti v red. Bil si ranjen in prizadet. Dojel sem tudi, da za goro sam nisi bil pripravljen dati niti prsta. Pa vendar se ti je to zgodilo. Ampak, v tistem konkretnem primeru na Šiša Pangmi si ti vedel, zakaj in tudi natančno si analiziral trenutek, ko si se bil zavedal, da se to lahko zgodi. Strogo racionalno si vedel in tako si tudi presojal posledice. V tvojih očeh je bilo takrat razbrati, da kljub bolečini in zaskrbljenosti vendarle misliš naprej in da te to ne bo ustavilo.
V svojih letih mojstrenja si zlasti v Julijcih sestopal po smereh, po katerih je večina garala navzgor. V slogu “gor-dol-gor-dol” si povezoval po več smeri v enem dnevu, kar ne govori le o tvoji izjemni telesni kondiciji, pač pa tudi o zbranosti, prav neverjetni intuiciji in smislu za orientacijo. Bil si član legendarne, mušketirske naveze: Franc Knez, Janez Jeglič, Peter Podgornik, Silvo Karo, Slavko Svetičič. O tem obdobju znajo več povedati Franček, Peter in Silvo, s katerimi ste počeli neverjetne vragolije, ki so to našo deželico trdno poziconirale na alpinističnem zemljevidu sveta. Marsikaj, tudi o tebi, bomo bržda še izvedeli iz Frančkove knjige Ožarjeni kamen, katere izdajo si tudi ti z veseljem pričakoval.
Plezal si praktično na vseh celinah, od severnoameriškega granita, do patagonskih stolpov, od slovenskih gora do Dolomitov in Centralnih Alp, od Paklenice in Tulovih gred, Ospa, Kala in Glinščice, do sultanata Oman, od pakistanskega Karakoruma do nepalske ali tibetanske Himalaje. V svojih brezdaljnih sanjah si bil še marsikje drugje...
Nekoč sva v Huarazu, v neki izložbi gledala veliko fotografijo, posneto z vrha Everesta. Spomin ti je zaplaval na leto 1997, ko si brez dodatnega kisika, s tibetanske strani stopil na vrh Zemlje. Stal si na petih osemtisočakih. Rekel si, da si svet pod seboj takrat videl natanko tak kot ga kaže fotografija, kot da bi bila posneta iz vesolja in da si tudi resnično imel fizični občutek za empirično dejstvo, da živimo na okroglem planetu. Leta 2006 si na Everest pogledal z vrha Čo Oja, potem ko si čez jugozahodno steno v enem dnevu odsoliral prvenstveni vzpon in zatem živalsko garal po globokem snegu proti vrhu. Tvoja duša pa se je zlasti mučila kasneje, ko si pričal o poboju nemočnih tibetanskih prebežnikov čez sedlo Nangpa La. Takrat si spet poklical po telefonu in prizadeto pripovedoval o pošastnem poboju, o tem pa med prvimi, na svetovnem spletu, obvestil tudi svetovno javnost. Šele kasneje si govoril o svojem vzponu.
Ob svojih epskih vzponih, ki se razvrščajo med postaje na tvoji plezalski poti, si užival tudi ob neštetih manjših in manj pomembnih dejanjih. V tem življenskem plimovanju si uspešno krmaril tudi v profesionalnem delovnem okolju. Vzporedeno si, ko se je le dalo, treniral, tekel, kolesaril, tekmoval na lednih tekmah. Uspešno si sodeloval na maratonskih tekih.
Leta druženja sem si nenehno drznil domišljati skozi odnos “mojstra in njegovega vajenca”. Imel si svoj “mind”, svojo karmo in karizmo, svojo smer, svojo linijo, svojo vztrajnost in večkrat tudi tisto značilno jekleno kljubovalnost, ki je obrusila največje gornike. Skromno sicer menim, da sam nisi potreboval prestižnih nagrad, čeprav si se jih iskreno veselil. V smislu postavljanja meril in plezalske etike si pisal in objavljal v najbolj priznanih specialističnih mednarodnih revijah; ameriških, španskih, poljskih. Na ta način nisi poskrbel samo za promocijo lastnih idej in argumentacijo stališč, pač pa si skozi to kvalificirano optiko poskrbel za širšo pozornost svetovne javnosti do slovenskega alpinizma in njegove uveljavitve.
Ob svoji planetarnosti si znal poiskati in deliti tudi drobne skrivnosti na bližnjih stezah in poteh okrog doma v Mačkovem grabnu, kjer si preživel mladost. Kako si se veselil ozkih stezic in vzpetin, ki se jih, seve ne brez težav, da prekolesariti tudi v hladnejšem vremenu. In tudi od tam, če nisi bil ravno globoku v gozdu, so se odstirali naši hribi, ki so mamljivo pritegovali tvoje poglede. In mama na domačiji v Mačkovem grabnu je potem ponudila orehe in šilce domačega. In potem se ti je spet mudilo domov, k Nadi in k Ani Karin.
Ker je pesnik Iztok Osojnik tako dobro opisal tvoj značaj, naj mi bo dovoljeno, da se v teh dneh bolečine, zatečem k njegovemu citatu: “Neskončno vzdržljiv, kakor da ne pozna strahu. Človek brez psihe. A le na zunaj. Tu pa tam so skoraj neopazne pripombe vseeno izdale, da se je na težkih mestih vendarle nekaj dogajalo v njegovi duši. Ponavadi je take trenutke sam opisal s kakšno šaljivo opazko. Nikoli ni popustil. Tudi v steni je toliko časa motovilil okrog težkega mesta, da je na koncu našel način, kako ga preplezati. Prej molčeč kot zgovoren, toda nikakor ne dolgočasen. Eden redkih ljudi, s katerim se je dalo molčati. Odličen prijatelj in pretehtan in topel človek. Nikoli se ni rinil v ospredje, umirjeno je stal ob strani in sledil dogajanju okoli sebe. Nikakor pa se ni podcenjeval. Vedel je, kaj zmore in kaj je storil, bil je ponosen na vzpone, ki jih je opravil in rad je imel družbo, v katero se je z veseljem vključil.... Bil je izreden človek, a v tem skoraj neopazen. Šele, če si ga poznal dalj časa, si se zavedel, za kakšnega človeka gre. Ko si ga enkrat spoznal, si videl, da njegova človeška globina nima dna. Človek v življenju sreča le malo takih ljudi. Biti Pavletov prijatelj je bila redka sreča. Plezati z njim pa še večja”. Tako o Pavletu med drugim poet in prijatelj Iztok Osojnik.
Tine Mihelič, tvoj starejši drug, je, po skoraj tragičnem ledenem viharju v Druju, ko ga je smrt že pobožala in je bil že onkraj tega sveta, nekoč dejal, da “smrt v gorah ni nič hudega, da je pravzaprav skoraj prijetna.”
25. avgust 2008 je le bežen trenutek v življenju Mustagh Towerja, vendar bo ta dan za vselej zapisan na njegovem obličju. Kot je v nekem drugem kontekstu zapisala Tinetova mehka duša, je “visokogorski svet mrtva, življenju sovražna narava. Njegovo zgodovino pišemo ljudje, ki tudi edini oživljamo puste ledene planote in divje grebene. Tja gor nas vedno žene nepojasnjeno hrepenenje, kot da bi iskali nekaj, česar nam naša na videz tako popolna civilizacija ne more nuditi. Vedno znova bomo v odljudnih prostranstvih iskali to, kar smo si odvzeli sami.”
Vem, še bodo sončni zahodi. Še bo sonce grelo, vendar ta svetloba ne bo več tako topla, svetla in mehka. In še bodo večeri. In bodo sijale zvezde na nebu. Žal, bo teh svetlih luči okrog nas manj kot doslej.
Nekoč in nikje se gotovo vidimo. Zatorej: “No siesta, Pablo!”

Libeliče, 20. september 2008
Miha Lampreht

V spomin Pavle Kozjek (1959 - 2008)

V soboto popoldne so se Pavletu najbližji - žena Nada, hči Ana Karin, sorodniki in prijatelji - na pokopališču v Libeličah na Koroškem zadnjič poslovili od nepozabnega človeka. Čeprav >ga ni bilo<>, pa se je vrhu kupa neurejenih starih izvodov našla prav tista številka Poleta, na kateri je Pavle, zadaj pa mogočna gora. Med vožnjo mimo Mačkovega grabna, tja nas je vleklo, kot bi nas klical, se je zdelo, da se pelje poleg tudi on. Na gorskem kolesu je sedel kuštrav mladenič in divje gonil - kako podoben je bil Pavletu, ko smo ga, po dolgem prigovarjanju, pred leti spravili na gorsko kolo in na dirko, od Planice do Tamarja. >Mater, je ..,<, je dejal, nam pa se je zdelo imenitno, da je bilo težko tudi nekomu, kot je Pavle, takorekoč za nas v dolini živeče, človeku z drugega sveta. Spomini... Kolikokrat smo mu rekli, naj začne kolesariti, pa ni in ni začel... Letos je zastavil, v hecu smo ga povabili, če gremo skupaj na državno prvenstvo za veterane, v kronometru, v Solkan, in je pristal. Za trening v Himalajo, je dejal. Zadnjič smo peljali skupaj. Vsaj telesno. Pavletovo klicanje je bilo tako močno, da smo se vsi, ki smo ga poznali in ga imeli radi - in se nam je zdelo, da nas je imel rad tudi on - nekaj časa obnašali, kot da se ni nič zgodilo in je še vedno med nami. Verjamemo, da je tudi bil. Lahko, da je drugače, da nas ni iskal on, da smo ga s svojo žalostjo in obupom klicali sami in ga tako priklepali nase in na svet, ki smo ga poznali za časa, ko smo s Pavletom delili življenje. Dan pred slovesom v Libeličah smo z ženo Nado na kolesu počasi pobirali doline, klančke in mirne vrhe v Polhograjcih, iščoč odgovore in urejajoč težke misli, ki pridejo v času, ko nekoga ni več. Bolj ko smo mislili, da se peljemo stran od Pavletu, bližje je prihajal. Bolj ko je šlo popoldne v večer, jasnejši je bil njegov obris. Toda ... Pavle bi želel, da ga zdaj spustimo od sebe, da bo lahko v miru splezal na svoj vrh. Verjamemo, da je popolnoma miren, saj je videl, kaj je pustil za seboj in kako smo se tisti, ki smo si z njim delili vsakdan, naj bo v dolini ali gorah, v urah naše žalosti pogovorili z njim in s samim seboj. Kako rad nas je imel Pavle?, se dandanes mnogi sprašujemo. Svoje najbližje brezmejno, nepopisno ponosen je bil na hči na ženo, ki sta osmišljali njegovo življenje, na svoje domače, na Mačkov graben. Tudi na Libeliče, kjer so si hoteli postaviti občasno domovanje. >Pavle je najprej napeljal internet, da bi s prenosnikom v rokah ne begali okoli sosednih kmetov in se priklapljali,<>tole pa ni v redu.> In takrat, sedela sva pisarni in se menila o novih zgodbah, je bil prvič drugačen in nekateri smo nekako čutili, da je po svoje že odhajal. Nekatere stvari v slovenskem alpinizmu in povezovanju z mediji mu niso bile všeč, še več, čutiti je bilo, da ga površno podane in zgodbe s pol resnice zelo motijo, verjetno celo bolijo. In še nekaj je letos, pred odhodom, prvič dejal. Da je telesno tako dobro pripravljen, kot verjetno še ni bil in ne bo nikoli več. Čudno je zvenelo, nikoli ni tako govoril.
Pavle ni bil človek, ki bi hotel kakorkoli prizadeti druge. Ko smo ga prosili, naj v reportažo, ki jo je napisal, doda tudi tisto, kar je povedal, pa tega v besedilu ni bilo, ni hotel. Prav tako ni želel objaviti fotografij, ki bi kazale, v kako nemogočih razmerah je plezal. Ni želel, da bi njegovi najbližji še bolj trepetali zanj, kot so.
Pavle je v vsakdanje branje ponovno prinesel vrhunsko planinsko literaturo. Kar je napisal, kot reportažo, je požlahtnilo naš časopis in njegovi vsakoletni opisi tistega, kar naj za varen korak vzamemo v gore, je zagotovo nekaj najboljšega, kar je bilo s tega področja napisanega pri nas. Tehnični opis, zavit v neskončno ljubezen do gora. Gora, ki jih je privoščil vsakomur. In knjiga, ki jo je želel napisati; to bi ne bilo le vrhunsko branje za tiste, ki tako ali drugače živijo za hribe, temveč tudi obogatitev slovenske literature nasploh. Ni pomembno, kako poveš, pomembno je, kaj poveš. Resnica in poštenje.
Naslednje, kar bomo napisali, Pavletu ne bi bilo všeč, pa vendar. Pavle je odšel v svojo zadnjo steno, ker je želel nekatere stvari postaviti na svoje mesto. Pri sebi, v slovenskem alpinizmu in v javnosti nasploh. Na tisto, kar mu ni bilo všeč, je želel odgovoriti na način, kot je najbolje znal. Odgovoril je, pošteno, dobesedno do konca.
Zapustil nam je veliko breme: da ga tisti, ki smo razumeli njegovo zadnjo pot, in ki nas je imel rad, ne bomo razočarali. Da bomo tisto, kar je v življenju edino pomembno, ljubezen, spoštovanje, dostojanstvo, poštenje in resnico, tkali v svoj vsakdan. Ne zato, ker je on tako želel. Zato, ker je tako edino prav - pa naj bo to v današnjem času še težko, je to edina pot.
S Pavletom smo tekli, kolesarili, pisali, fotografirali, spili in se smejali, s Pavletom smo delali Polet, kot smo si ga želeli, da bi prišel med bralce - in Pavle je verjel v našo revijo. Ne tako dolgo nazaj je poklical, ko smo v neko kolumno vtkali del alpinizma in bili površni, in nas opozoril: >Tvoje zapisano velja, ljudje dajo veliko na tvojo besedo. Ni dobro, da si bil površen, saj bodo tako stvari, ki se niso zgodile, v javnosti sprejete, kot da so se.> Imel je prav ... Zaradi tega, ker nas je omejevala dolžina zapisa, smo predstavili neresnico. Kakorkoli obračamo, na koncu je bilo tako. Tudi ta naš površen zapis je pripomogel, da je šel Pavle postavljat resnico, skrito v nevarni gori, kjer velja le to, kar si, in ne to, za kar želiš, da bi drugi mislili, da si.
Tisti, ki smo ga poznali, se lahko spomnimo v sebi: nikoli v njegovi družbi nismo bili žalostni - smo kdaj pomislili na to? Pavle nam jo je tako malo zagodel, saj nam je vso količino žalosti namenil v enem kosu. Morda nam je tako hotel povedati, da se stvari vedno poravnajo - tudi če so zelo neenakomerno ali krivično razdeljene.V Libeličah se je počasi spuščal mrak, polje, zadaj, na avstrijsko stran in proti Dravi, so jemale sence. Komaj, komaj smo govorci še zmogli svoje na papir vtkane misli spraviti iz sebe.
In Pavle... Zdelo se nam je, da je stal v kotu, s tistim svoji pogledom, uprtim v tla, ko mu je bilo malo nerodno, morda se je tudi malo prestopal, z rokama vtaknjenima s palci v žepa, glavo je obračal sem in tja. Želel je oditi. Govoril nam je, naj ga izpustimo, da nas je imel rad. In mi smo imeli radi tebe, Pavle. Neznansko te bomo pogrešali. Plezaj v miru, dragi prijatelj, pazili bomo na tvoji punci.
Tvoji prijatelji iz Poleta in vsi, za katere si bil veliko več, kot si si kdajkoli mislil.

Primož Kališnik

Pavle Kozjek 1959 - 2008

Spoštovana žena Nada, hčerka Ana Karin, spoštovani starši, brat in sestre, spoštovani žalni zbor. Dovolite mi, da v imenu Statističnega urada RS spregovorim o Pavletu, našemu sodelavcu, strokovnjaku, vodji projektov, mentorju in velikemu človeku, ki je kljub vrhunskim alpinističnim rezultatom uspešno nadaljeval in zaključil šolanje ter postal magister informacijskih sistemov in vodja zelo pomembnega dela v našem uradu.
Z jasno strategijo razvoja na področju upravljanja podatkov je Pavle uvajal novosti v procese na slovenskem statističnem uradu, hkrati pa je s svojim znanjem in izjemnim občutkom za timsko delo, v domačem in mednarodnem okolju, bistveno prispeval k razvoju in uporabi orodja za zajem in kontrolo podatkov ter za izvajanje telefonskih anket.
Pavletova tankočutnost do sodelavcev je prišla še posebej do izraza pred leti, ob začetku menjave informacijskega sistema, ko je izdelal vrsto standardnih programskih rešitev, ki so nam olajšale zahtevne spremembe. Takrat smo spoznavali njegov izreden občutek za sodelavce in njegovo predanost delu in pripadnost Statističnemu uradu. Svoje znanje in izkušnje je nesebično razdajal, razumel je probleme sodelavcev in na izjemno miren način pomagal razreševati strokovne in osebne zadržke, težave.
Ob njegovi prerani smrti so njegovi najožji sodelavci zapisali: »Z občutkom, da se nanj vedno lahko zanesemo, ob njegovem spodbujanju, da vsi zmoremo še več, je bilo vedno lepo sodelovati z njim, posebej radi pa se bomo spominjali, kako nas je – po vsakem svojem alpinističnem uspehu – v doživetih pripovedovanjih popeljal s seboj na za nas nedosegljive vrhove gora. Tako smo tudi mi v mislih potovali po najlepših gorstvih sveta in spoznavali tamkajšnje ljudi in navade. Čeprav je bil vrhunski alpinist, smo vedno znova ugotavljali, kako preprost in človeški je. Pogosto nam je rekel: meje so veliko višje, kot mislimo, da so. Ljudje zdržimo zares veliko – ko že misliš, da je konec, še zdaleč ni konec … Verjeli smo: ne, Pavletu se tudi v gorah ne more nič zgoditi!»
In vendar smo ostali brez zanesljivega sodelavca, izjemnega človeka. Vedno je bil pripravljen svetovati in pomagati. Njegova preudarnost in odločnost sta v njegovih najožjih sodelavcih vzbujali željo in potrebo po višjih ciljih. Znal je ceniti dobro opravljeno delo, predvsem pa je verjel, da timsko delo prinese boljše rezultate na hitrejši način.
Pavle je v vsakem sodelavcu skušal poiskati prav najboljše, zato je bilo naše zaupanje vanj zelo veliko. Vse te njegove odlike so vzpodbujale povezanost tudi med sodelavci. Bil je človek, poln poguma in energije, poštenosti in humanosti, nezlomljivosti in duhovitosti.
Pavle je ostal za vedno v gorah, kamor je tako rad zahajal. Projekte, v katere je bil vključen, bomo morali nadaljevati brez njega, delavci, ki jih je vodil, so ostali brez prijaznega in razumevajočega vodje in vsi sodelavci v uradu žalujemo za njim.
Pavle, jaz se te bom spominjala kot mirnega človeka z velikim strokovnim znanjem in s pripravljenostjo za sodelovanje. Kot generalna direktorica sem bila ponosna na tvoje strokovne in alpinistične uspehe. Praznina, ki je nastala v naših srcih in pri delu, boli.
Pavle, počivaj v miru v naročju vrhov, kamor si tako rad odhajal, a so žal odločili o tvoji prezgodnji smrti.
V imenu tvojih sodelavcev ti sporočam, da smo ti hvaležni za vse in zelo te bomo pogrešali.
Izrekamo iskreno sožalje družini in vsem, ki žalujejo.
V imenu sodelavcev Statističnega urada Republike Slovenije.

Mag. Irena Križman, generalna direktorica
Libeliče, 20. septembra 2008

V spomin na sodelavca mag. Pavleta Kozjeka, 1959–2008

Statistični urad žaluje za sodelavcem, izjemnim človekom.

»… meje so veliko višje, kot mislimo, da so.
Ljudje zdržimo zares veliko – ko že misliš, da je konec, še zdaleč ni konec …«Pavle Kozjek

Pavle Kozjek, magister informatike in vrhunski alpinist, je svoja otroška leta preživel v Mačkovem grabnu v Polhograjskih dolomitih. Diplomiral je na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, smer uporabna matematika, in se kot štipendist Statističnega urada RS januarja leta 1988 tam tudi zaposlil. Svoje višješolsko izobraževanje je nadaljeval na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju in leta 1996 pridobil naziv diplomirani organizator dela – informatik. Želja po stalnem izpopolnjevanju tudi pri strokovnem delu ga je usmerila v odločitev za podiplomski študij. Junija 2001 je magistriral na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju ter pridobil naziv magister znanosti s področja organiziranja informacijskih sistemov. Od leta 1997 je na Statističnem uradu vodil Oddelek za informatizacijo zajema in urejanja podatkov. Bil je tudi mentor številnim mladim informatikom.

Z jasno strategijo razvoja na področju upravljanja podatkov je Pavle uvajal novosti v procese na slovenskem statističnem uradu, hkrati pa je s svojim znanjem in izjemnim občutkom za timsko delo, v domačem in mednarodnem okolju, bistveno prispeval k razvoju in uporabi orodja za zajem in kontrolo podatkov ter za izvajanje telefonskih anket. To orodje, t. i. BLAISE, izvorno razvito na nizozemskem statističnem uradu, je Pavle, redni aktivni udeleženec mednarodnih konferenc BLAISE, sooblikoval in tako prispeval k njegovi izpopolnitvi. S tem je Statistični urad RS postal član prestižnega kluba držav uporabnic orodja Blaise in soustvarjalec strateškega razvoja tega orodja, Pavletov ključni prispevek na slovenskem statističnem uradu pa je bila prav nadgradnja orodja za hitri vnos podatkov in interaktivno kontrolo podatkov.
Pavle je ostal za vedno v gorah, kamor je tako rad zahajal. Projekte v katere je bil vključen bomo morali nadaljevati brez njega, delavci katere je vodil so ostali brez prijaznega in razumevajočega vodje in vsi sodelavci v uradu žalujemo za njim.Pavletova tankočutnost do sodelavcev je prišla še posebej do izraza pred leti, ob začetku menjave informacijskega sistema, ko je izdelal vrsto standardnih programskih rešitev, ki so nam olajšale zahtevne spremembe. Takrat smo spoznavali njegov izreden občutek za sodelavce in njegovo predanost delu in pripadnost Statističnemu uradu. Svoje znanje in izkušnje je nesebično razdajal, razumel je probleme sodelavcev in na izjemno miren način pomagal razreševati strokovne in osebne zadržke, težave.
Z občutkom, da se nanj vedno lahko zanesemo, ob njegovem spodbujanju, da vsi zmoremo še več, je bilo vedno lepo sodelovati z njim, posebej radi pa se bomo spominjali, kako nas je – po vsakem svojem alpinističnem uspehu – v doživetih pripovedovanjih popeljal s seboj na za nas nedosegljive vrhove gora. Tako smo tudi mi v mislih potovali po najlepših gorstvih sveta in spoznavali tamkajšnje ljudi in navade. Čeprav je bil vrhunski alpinist, smo vedno znova ugotavljali, kako preprost in človeški je. Pogosto nam je rekel: »… meje so veliko višje, kot mislimo, da so. Ljudje zdržimo zares veliko – ko že misliš, da je konec, še zdaleč ni konec …«. Verjeli smo: ne, Pavletu se tudi v gorah ne more nič zgoditi!

In vendar smo ostali brez zanesljivega sodelavca, izjemnega človeka. Vedno je bil pripravljen svetovati in pomagati. Njegova preudarnost in odločnost sta v njegovih najožjih sodelavcih vzbujali željo in potrebo po višjih ciljih. Znal je ceniti dobro opravljeno delo, predvsem pa je verjel, da timsko delo prinese boljše rezultate na hitrejši način. Pavle je v vsakem sodelavcu skušal poiskati prav najboljše, zato je bilo naše zaupanje vanj zelo veliko. Vse te njegove odlike so vzpodbujale povezanost tudi med sodelavci. Bil je človek, poln poguma in energije, poštenosti in humanosti, nezlomljivosti in duhovitosti.

Hvaležni smo mu za vse in zelo ga bomo pogrešali.

Sodelavci s Statističnega urada RS

mag. Irena Križman, generalna direktorica

Dragi naš Pavle

Težko mi je karkoli spraviti iz sebe, ker moja duša še ni sprejela dejstva, da te ni več med nami.
Vem, da če bi si izbiral kraj zadnjega počitka, bi si ga izbral v večnem ledu Himalaje, ampak Pavle, bilo je prezgodaj, toliko bi lahko še doživeli skupaj, toliko smo si imeli še za povedati.
Ko smo se pred 20 leti spoznili nisem mislil, da se bo med nami razvilo tako prijateljstvo, še manj pa sem si mislil, da bo tak vrhunski alpinist mene začetnika vzel pod svoje okrilje in se trudil iz takega brezupa narediti dobrega alpinista.

Prvič sem s tabo preplezal slap, prvič sem šel s tabo v zimsko smer, prvič sva z Jasno videla Peru s tabo, popeljal si naju v svet lednih tekem in celo v Paklenico si mi ti odprl vrata. Pa vendar to ni bilo tisto največ, največ je bilo prijateljstvo s tabo, z Nado in z Ano Karin, ki je naši družini vezalo bolj kot alpinizem. To prijateljstvo in ta povezava ostajata, čeprav se ne bomo nikoli več skupaj navezali na vrv. V steni Mustagh Towerja nismo izgubili samo enega najboljših alpinistov, predvsem smo izgubili prijatelja, brata, sina moža in očeta, kar se ne da nadomestiti. Ne smemo pa pozabiti vseh tistih lepih let, ko si bil z nami in nas osrečeval in včasih tudi ujezil. Ne smemo pozabiti tudi na to, da del tebe še vedno živi v tvoji hčerki, v tvojih delih, mislih in spominih nate. Za vse to lepo, kar si nam dal ti moramo biti hvaležni in se tega veseliti kljub bolečini ob tem, da si nas na tem Svetu zapustil.

Če nas sedaj gledaš veš, da za nas ne boš nikoli umrl, da boš večno živel v naših srcih in spominu.

Tvoj zvesti učenec

Andrej

ŽALNA KNJIGA

2008-09-11T22:36:00.019+02:00

PAVLE KOZJEK (1959 - 2008)

Žal je zdaj postalo tudi uradno, da Pavleta ni več. Zato je to zadnji prispevek na njegovem blogu »Vzponi in sestopi«, ki pa bo deloval kot žalna knjiga. Vsi, ki bi radi vanjo prispevali kakšno misel, lahko to storite tako, da jo napišete kot komentar na to objavo. Na Pavletovem blogu se bo pojavila takoj, ko bo to mogoče.

Urban, Miha in Iztok

Gregorjeva vrnitev, aklimatizacija opravljena

2008-08-22T23:16:00.010+02:00

Od našega zadnjega javljanja se je kar nekaj stvari spremenilo...
Še največja sprememba je bila, ko se je Gregor odločil za povratek domov. Odločitev o vrnitvi sigurno ni bila lahka saj se po par mesecih priprav in odrekanja(družini & ostalim obveznostim) ni lahko soočiti s svojim egom in si prznati poraz.
(PA KAKRŠNKOLI JE RAZLOG)

Grega so zadnje 10 dni pestile resne in konstantne zdravstvene težave, le teh se je loteval z vso resnostjo. Na koncu se je/smo se odločili da je za njegovo zdravje najbolje, da ga v bolnico odpelje helikopter. Kot se je izkazalo je bila sprejeta odločitev pravilna, saj je Gregor že v Skardu-ju dobil prvo vrečo zdravil. Po prihodu domov pa ga čaka baterija testov in kup specicialistov.

Pogled proti Muztaghu je še vedno precej oblačen in s Kozjekom sva včeraj prišla s aklimatizacije. Le to sva opravila brez kakih večjih težav. Prespala sva na pobočju nasproti M.T. na višini nekaj čez 6000 m. Aklimatizacija je sedaj končana in vse kar je ostalo je čakanje na vreme. A kot pravijo domačini in'shallah ali po naše 'po božji volji', najini upi so
z vremenarji.

Vremensko napoved dobiva preko SMS-ov s Slovenije in vsem, ki jo pošiljajo, bi se najlepše zahvalil. Tako tudi ne bi bilo te odprave brez izdatne pomoči naših družin, prijateljev in sponzorjev.
Vsem se še enkrat lepo zahvaljujem, hvala!

Lp 's pod hriba',
Dejan in Pavle

Odprava že v bazi

2008-08-15T15:55:00.002+02:00

Hoj,

javljamo se s Baze, ki je na 4600m neposredno pod nasim ciljem in je na ledeniku, kar ni idealno a smo se privadili.

Vožnja s Skardu-ja do vasi Askole je bila prekinjena na 3 mestih. Včasih je pač vreme slabo in že tako slabo cesto odnese. Veselo smo prelagali tovore z Jeepa na Jeep, pogledi v dno kanjona, kjer dere reka Braldu pa niso za "švohotne". Pot od zadnje ceste do baze je minila brez večjih zapletov. Spektakularni štiri dnevni trekking prek ledenika Baltoro so popestrili nosači in večerni plesi v taborih.

Na poti v Askole

Včeraj smo postavili ABC(5000m) in se malce aklimatizirali, do višine 5260m. Sedaj se pripravlamo za 2 dnevno končno aklimatizacijo. Vreme je kar solidno kljub temu, da je skoraj vsak dan nekaj manjših padavin. Načrtujemo spanje v ABC-ju in dan kasneje plezati ter spati nekje med 6 in 6,5 km visoko.

Bazni tabor ponoči

Včerajšnji prvi "živi" ogled severo-vzhodne stene je potrdil, kar smo videli že na fotografijah -
stena je strma in objektivno precej varna.

Ekipa pod steno

Razen manjših težav smo vsi člani odprave vredu, kuhar Husein pa skrbi, da nismo lačni. Ekipa v bazi poleg nas treh je še brez-"vezni oficir" Buber, kuhar Husein in pomočnik kuharja Husein. Vzdušje je solidno in smeha ne manjka na račun pomočnika kuhinje Huseina II :-), saj je mali nadvse zabaven.

Dejan

Skardu

2008-08-07T17:23:00.007+02:00

Proti pričakovanjem imamo še 1 dan bolj »na izi«, ker so bili lokalci proti temu, da gremo takoj z džipi proti Askolam. Ker je cesta porušena, na poti do tja menda še trikrat preložimo tovor. Od Askol do baze pa je še štiri dni hoje.

Še nekaj fotk, ki jih je posnel Dejan, ki je prejšnji teden odšel na aklimatizacijo s slovensko odpravo do baznega tabora pod K7.

Na polju v vasi Hushe.

Nabava mesa.

Proti goram

2008-08-06T21:30:00.002+02:00

V sredo (7. avgust) zjutraj imava z Gregom polet za Skardu, kjer naju čaka Dejan. Zaenkrat gre vse po načrtih, težave pa se obetajo na poti Skardu-Askole (z jeepi), kjer je pot zaradi neurij na več mestih pretrgana.
Odslej bomo verjetno odvisni od satelitskega telefona.

LP,

Pavle

Odhod za Mustagh

2008-08-04T14:51:00.005+02:00

Danes odhajava na pot še midva z Gregom. Zadnji paket opreme je prispel dopoldan, enega še ni... Ampak bo že, ključne zadeve so več ali manj
OK in jutri smo že daleč na vzhodu v Alahovi deželi. Urban Golob je pripravljen občasno zapisati kakšno novico od tam tudi na tole stran - hvala Urban. Upam da bomo imeli kaj povedati :)

Iz Pakistana

2008-08-04T06:35:00.003+02:00

... se je po sms javil Dejan Miškovič - Miško, ki je odšel na pot že pred enim tednom z odpravo K7 in "pripravil teren" za čim hitrejši odhod odprave Mustagh Tower. Skupaj s člani te odprave zdaj nadaljuje aklimatizacijo na poti proti njihovemu cilju, predvidoma v sredo 6.8. pa se dobimo v Skarduju in odrinemo proti Mustaghu.
Na sliki: dolina Charakusa (foto Marko Prezelj).

Izgubljena stava

2008-08-03T23:43:00.003+02:00

"Oh, kako seksi izgledaš danes..." je ob ravenskem bazenu povedala plavalka Olimpije Špela Petru Mankoču in ga potrepljala po riti. Takšna je bila namreč kazen za izgubljeno stavo. Naš šampion je nekoliko presenečen izjavil nekaj kot naj drugič malo premisli preden gre stavit, dogodek pa je glasnim navijanjem spremljala nasprotna stran bazena.
Tudi takšni dogodki popestrijo državno prvenstvo, ki ga bo sicer hčerka Ana Karin po rezultatih hitro pozabila, saj je spomladanska odsotnost s treninga pustila posledice. Že jutri z Nado odpotujeta v Peking, mene pa čaka Islamabad.

Tiskovna konferenca odprave Mustagh Tower 2008

2008-07-25T18:13:00.007+02:00

... je bila v petek 25.7. ob 11 uri ob podpisu pogodbe z generalnim sponzorjem odprave, podjetjem Elektroservisi d.d. v prostorih stare ljubljanske elektrarne. Poleg direktorja, g. Ivana Hozjana so se je udeležili tudi g. Tone Škarja, predsednik komisije za odprave v tuja gorstva pri PZS, g. Tomaž Willenpart, predsednik Planinskega društva Ljubljana Matica in drugi gostje.

Dejan odhaja na pot v nedeljo, hkrati s slovensko odpravo na K7, z Gregom pa mu slediva 4. avgusta. (foto: Kristian Klajnšček)

Frančkova mojstrovina

2008-07-22T06:58:00.004+02:00

... ki se je več kot dve desetletji upirala ponovitvi je Zahodni steber v Triglavski steni. Z Miho Lamprehtom sva to opravila v nedeljo. Najresnejša smer v zahodnem delu Stene je plezalski biser, čeprav bo treba kakšen grif še počistiti. Ko se v 3. cugu postavi pokonci (VII/VII+) pa mora biti "spucano" tudi v glavi, saj se v nekaj ključnih metrih ne rabiš ukvarjati z varovanjem, ker ga ni... Zgoraj se smer elegantno splazi med strehami, prehodi so res izredni, in se priključi Zahodni zajedi, po kateri je priporočljivo sestopiti. Razen v prvem raztežaju plezarija nikjer ne pade pod šestico.
Smer, ki pusti vtis - ne samo do naslednjega vikenda :)
Nekaj fotk je v galeriji.

Komentar

2008-07-21T10:21:00.002+02:00

... na Urbanovem blogu bi bil lahko podlaga za novo definicijo alpinista: tisti, ki nosi čevlje na riti :)

Na Nanga Parbatu

2008-07-17T10:09:00.004+02:00

... se je pri padcu v ledeniško razpoko smrtno ponesrečil eden najboljših italijanskih himalajcev mlajše generacije Karl Unterkircher (foto je z njegove spletne strani).
Širši javnosti je postal poznan zlasti po lanskem prvenstvenem vzponu v severni steni Gašerbruma II.

Ni nova smer

2008-07-13T18:07:00.022+02:00

... kar sva v petek s Kresalovim zlezla v 600 metrov visoki vzhodni steni Stenarja. Približno tam in z nekaj več ovinki poteka Kočevarjeva - to sva ugotovila naknadno. Plezarija je bila posebej v težjih raztežajih kar zanimiva.

"Takle mamo..."

2008-07-09T16:20:00.004+02:00

... pravijo na ranču Mrcina v Bohinju. Velja tudi za letošnje večere alpinističnega filma, ki bodo tokrat nekoliko prej, od 25. do 27. julija. Kot ponavadi se bo med gledalci gotovo tudi letos motal kakšen dobrovoljen pujs :)

Ironman Frankfurt

2008-07-07T21:42:00.011+02:00

... ki šteje tudi za evropsko prvenstvo je bil za Nado zelo uspešen, čas 11 ur 2 minuti ji je prinesel sedmo mesto v kategoriji :) Ironman triatlon je 3,8 km plavanja + 180 km bicikla + maraton. Brez pavze vmes, seveda...

V steni Taulliraja

2008-07-03T16:08:00.002+02:00

... ki sem jo že omenil tukaj je močna ruska ekipa izobesila belo zastavo. Računalniški (Google) prevod iz italijanskega poročila (IntoTheRocks): After three days of climbing, on the night the wall has begun to download and there was no choice: "The centre of the wall is a couloir - explained Koshelenko - and we just wanted to go from there. If we had had a couple of days at most we could do it. "
Hmm, download je lahko tudi še kaj drugega , ampak se razume za kaj gre...

Big wall stenca

2008-07-03T14:48:00.005+02:00

... v švicarskem kantonu Ticino je največja te vrste na svetu. Plezanje prikazuje filmček, o težavnosti smeri ne poročajo (se pa očitno uporablja tudi lojtra), odsvetuje pa se plezanje ob večjih nalivih...

Levi raz Hudiča

2008-07-02T17:07:00.009+02:00

... sva plezala včeraj z Urbanom. Pravzaprav ne s posebnim namenom, ker sva imela v mislih prvenstveno, a sva pod steno ugotovila, da so klini ostali v avtu. Nekaj "izposojenih" iz dobro opremljenjega klasičnega Hudičevega stebra je bilo potem zadosti za precej resnejši raz, ki zgoraj razveseljuje z nekaj res perfetnimi cugi po belih platkah pod strehami. Ker so grifi v živi skali pozitivni in v glavnem na pravih mestih, težave ne presegajo dobre šestice...

Ekspedicijski prenosnik

2008-06-30T12:32:00.004+02:00

... ponujajo na spletni strani HumanEdgeTech. Seveda ima vse, kar imajo veliki in še kaj zraven, vključno s satelitsko povezavo. Cena ni pretirana, a za Pakistan bomo vseeno verjetno nabavili običajno verzijo tudi sicer odličnega Asusa EEE 901 z novim varčnim procesorjen Intel Atom, ki naj bi se v tujini po 1. juliju dobil za nekje med 400 in 500 EUR.

Wishbone Ash

2008-06-27T15:47:00.007+02:00

... so angleški profesionalni glasbeniki iz zlate dobe rocka, ki so v svojo melodično muziko vnesli precej keltskega izročila . Studijska izvedba skladbe The King will come je z njihovega najboljšega albuma Argus, takole pa izgledajo in zvenijo v isti skladbi na začetku kariere, konec šestdesetih.
A da ne bi kdo mislil: dedi znajo tudi še danes, in to hudo dobro. Dokaz je koncert v Sheffieldu leta 2007: The way of the world.

Na kronometru

2008-06-26T14:39:00.007+02:00

... za DP v Solkanu sem se znašel, ker me je zadeva zanimala. Nula na štartni listi reaktivcev seveda pomeni, da sem bil eden zelo redkih brez licence. 18 ne preveč ravnih kilometrov sem sicer prevozil v manj kot pol ure, v primerjavi s ta pravimi (fotka) pa sem bil bolj polž na kolesih...

"Shit them, jejejej..."

2008-06-26T07:17:00.004+02:00

Juan iz Južne Amerike pravi (klik na tekst):

Slovaki, Slovenci, Pakistanci, Amerikanci...

2008-06-24T10:03:00.003+02:00

Zlasti slednjim je geografija še vedno španska (pakistanska?) vas, in kljub temu da so javili "vse urejeno" je na spletni strani Everestnews slovenska odprava na K7 sestavljena iz samih Slovakov, pa Miško je postal gospa Miškovič...
Jej, jej, Bush, nič jih nisi naučil :(

Guru

2008-06-23T08:12:00.005+02:00

... je smer z oceno VI+ ki poteka desno od Severozahodnega raza (ne Severnega, kot piše v vodničkih !) Male Mojstrovke. Dve desetletji nazaj smo jo plezali Janez Jeglič, Silvo Karo in jaz, z Andrejem Pečjakom pa sva jo ponovila včeraj. Nekaj fotk je tukaj.
Bilo je dobro. Tudi kot spomin na izjemnega Johana in vse tisto, kar smo doživeli skupaj...

Gore na filmskem platnu

2008-06-21T21:05:00.003+02:00

... ali po italijansko, Montagne al Cinema se imenuje junijski cikel alpinističnih predavanj s filmi v dolini Valcamonica blizo Brescie. Organizator in lastnik kinodvorane Mario Moretti je tudi letos kar zadovoljen z odzivom publike. V četrtek je bilo na projekciji filmov Gospodar stolpov (Chacraraju) in Cho Oyu v dvorani kakih 400 gledalcev, podobno kot v Leccu pa je menedžerske in prevajalske posle več kot odlično opravil Erik Švab.

See you on Baltoro ?

2008-06-19T10:52:00.005+02:00

Mail je poslal Francois Carrel, sodelavec revije La Montagne, ki je na zadnji podelitvi Cepinov med drugim izjavil: Če Slovenije ne bi bilo, bi si jo morali izmisliti. Francois je na sliki skrajno levi, poleg njega so Marko Prezelj, Igor Košelenko, Valerij Babanov, Ian Parnell in Christain Trommsdorf. Zanimiva družba, Babanov in Trommsdorf bosta poleti tudi na Baltoru... Francois v mailu citira stavek iz knjige enega od prvih pristopnikov na Mustagh: "...5o let kasneje se dve ekipi se srečata na vrhu, vsaka po svoji smeri, v alpskem stilu...".
Na osamljeni gori verjetno ne bomo srečali nikogar. Danes je v Poletu predstavitev cilja, za katero se imam zahvaliti uredniku Primožu Kališniku. Upam, da bo kaj pomagala pri zbiranju cekina za drage Pakistance...

Po mnogih letih

2008-06-18T14:39:00.007+02:00

... sem spet srečal gospoda Cirila Velkovrha, s katerim sem se kot študent videval v "njegovi " knjižnici na Fakulteti za matematiko na Jadranski cesti. Po upokojitvi se je še bolj posvetil goram, fotografiji in pisanju; poleg več kot 300 fotografskih razstav in številnih predavanj je avtor dveh knjig: Glej, kako lep je ta naš svet ter najnovejše, pravkar izdane Gore in spomini ostajajo. Zahvaljujem se mu za lep koledar Polhograjski razgledi - že za leto 2009.
Knjige in koledarji so seveda tudi naprodaj: ciril.velkovrh@amis.net ali (040) 258-992.

Rusi prihajajo

2008-06-17T13:14:00.002+02:00

... tudi v Peru. V štiričlanski ekipi je tudi znanec iz Grenobla Jurij Košelenko. Njihov cilj je eden od nerešenih problemov Cordillere Blance, vzpon čez centralni del zahodne stene Taulliraja.
Ekipa je močna in sposobna. Samo da ne bodo obešali fiksnih vrvi - v Andih to že dolgo ni več moderno...

Čilenci v Čo Oju ?

2008-06-17T11:41:00.006+02:00

Bodo čilenski alpinisti prvi ponovili Slovensko smer v Čo Oju ? Čisto mogoče, čeprav je podobna pošta pred časom prišla tudi iz Francije...
Smer je dovolj logična, da bi lahko malo razbremenila oblegano "normalko". Prednost je vsekakor tudi možnost umika na T2 ali T3 v normalni smeri, če se na grebenu kaj zatakne.

Poletov test obutve

2008-06-14T19:11:00.002+02:00

S Petrom Podgornikom sva nad Podnanosom v letošnjem testu preizkusila 17 modelov pohodniških čevljev. Rezultati bodo objavljeni v Poletu v dveh delih, prvič naslednji četrtek.

Stenar direktna - foto galerija

2008-06-13T07:51:00.004+02:00

... se nahaja na naslednjem naslovu, kjer je najbolje je klikniti na slideshow. Skica smeri, ki si zasluži več obiska pa je še v delu.

Fotlc happy end

2008-06-12T10:00:00.002+02:00

Ko sem včeraj v službi jamral da zaradi testiranja čevljev ne morem takoj še enkrat pod Stenar se me je usmilil sodelavec Marjan Tomkiewicz (s katerim sem se tudi sicer prvič navezal na štrik, še v gimnazijskih letih) in se podal po moj fotlc. Našel ga je na skali pod steno, a po vrnitvi v dolino opazil, da nima mobitela. Po ponovnem vzponu ga je našel, seveda čisto na vrhu... Sestop v temi se je srečno končal, fotke pa so tudi že tu. Današnjega vremena verjetno ne bi preživele.
Hvala, Marjan.

Star climber

2008-06-12T07:44:00.004+02:00

V pregledu odprav v Karakoram na spletni strani Explorersweb se omenja tudi star climber na odpravi Mustagh Tower.
Ne vem kaj zdaj: a je to še ena odprava na našem hribu, ali pa je tisti star treba prebrati po slovensko...

Direktna v Stenarju

2008-06-11T07:43:00.003+02:00

... je resna in zgoraj tudi lepa alpska smer. Prvič sem jo plezal (2.PP) pred četrt stoletja, kmalu za Bogdanom Biščakom in Radom Fabjanom, ki sta opravila 1. prosto ponovitev, drugič pa včeraj z Dejanom Miškovičem. Ključna mesta so strehe: prva je precej atletska (VII+) , v drugi odloča gibanje (VII-). V počeh je še precej lesenih kajl, zraven katerih se spodobi in je varno zariniti frienda. V spodnjem delu pa velja omeniti en navidez nedolžen, a skrajno "musav" in delikaten raztežaj, ki ga je pravzaprav težko oceniti.
Fotke pa pridejo (če), ko ponovim dostop do Stenarja: fotlc je medtem na vzdržljivostni preizkušnji na skali pod steno. Bilobil, al kaj je že tista zadeva...

Vnaprej načrtovana pot

2008-06-09T12:04:00.002+02:00

... na karikaturi Steve-a Greenberga. Še vedno aktualno.

Poljubi ali ubij

2008-06-08T09:04:00.004+02:00

... Marka Twighta je knjiga, ki je vsaj tako močna kot njen naslov. To lahko brez pomislekov rečem že po polovici prebranega. Poslal mi jo je njen prevajalec (in moj pogosti spolezalec) Iztok Osojnik. Knjiga s predgovorom Marka Prezlja je izšla pri založbi Sidarta in ni namenjena salonskemu plezalcu; alpinist pa v njej lahko najde ogledalo svojega delovanja, navznoter in navzven.

Urbano plezanje

2008-06-06T12:45:00.003+02:00

... s trad varovanjem. Zanimiva kombinacija, by Cojones producciones :)

Tudi tibetanska zastava

2008-06-06T10:32:00.005+02:00

... je letos maja dosegla vrh Everesta, poroča Phayul. Prinesel jo je jordanski alpinist Mostafa Salameh. Bil je tudi prvi na vrhu iz svoje dežele: Jordanija glede alpinizma pač ni v prvih vrstah... Zastavo je pred tem uspešno pretihotapil skozi nepalske vojaške kontrole, ki so preverjale tudi vsebino nahrbtnikov.
Ampak nekateri boljši nahrbtniki imajo tudi skrite žepe...

Everest, kitajski uspeh

2008-06-05T09:25:00.003+02:00

Zgovoren prispevek na Mounteverest.net opisuje "pustolovski imperializem", v katerega se vse bolj spreminjajo vzponi na najvišjo goro sveta, ter razmišlja o posledicah. Režiser Mark Gould (na prvi sliki v prispevku) se je v začetku maja mudil tudi pri nas, kjer je posnel del materiala za svoj film.
Avtor ugotavlja, da je najtežja pot olimpijske bakle pravzaprav potekala najbolj mirno in nemoteno - tudi po zaslugi potrošniške miselnosti komercialnih odprav, ki danes predstavljajo absolutno večino obiska na Everestu.
Še en članek s sorodno vsebino je objavil tudi alpinist in pisec Freddie Wilkinson.

Birokracija v Andih ?

2008-06-02T16:18:00.011+02:00

Pred časom je bilo precej govora o obveznem najemu lokalnih gorskih vodnikov za kakršnekoli vzpone znotraj Nacionalnega parka Huascaran v perujski Cordilleri Blanci. Po protestu številnih organizacij in posameznikov (h kateremu sem preko PZS po svojih močeh prispeval tudi sam) je bil predlog sprva umaknjen, nekateri njegovi deli pa v močno omiljeni obliki zdaj vseeno stopajo v veljavo.
Kot sporoča American Alpine Club v zadnjem rednem e-poročilu svojim članom (desno, klik za na tekst) naj bi bilo "svobodno" plezanje omogočeno obiskovalcem, ki so včlanjeni v zveze in klube v okviru UIAA pod pogojem, da upravi Parka najavijo svoj prihod 30 dni vnaprej in pošljejo kopijo članske izkaznice, potnega lista in predvidenega načrta obiska. Ob prihodu v Huaraz pa naj bi še potrdili prijavo in obenem plačali vstopnino za park. Lokalni poznavalci predvidevajo, da izvajanje novih pravil ne bo prestrogo in da bo verjetno dovolj, če bomo imeli s seboj izkaznico (v našem primeru PZS).
Bo treba tudi na Pisco kmalu z zveznikom in kuharjem ?

Gor čez Vršič

2008-06-01T20:04:00.011+02:00

... je šlo počas, počas... kakšnih 9 km na uro. Vmes sem razmišljal o Marsovcih, ki peljejo v dvakrat hujši breg z 19 km/h. Se je seveda poznalo tudi že prevoženih 100 km od Bleda do Trbiža in čez Predel v dolino Soče. Hribi so bili blizu, lepi in še precej sneženi. Potem pa je spet letelo nazaj proti Bledu, kjer je že čakala skutina torta, njam...
V nedeljo dopoldne pa sva z Urbanom stiskala grife v plezališču pri Križevski vasi.

V steni Vežice

2008-05-29T16:18:00.004+02:00

... sva danes plezala s Kresotom. Najprej smer Kramar-Močnik, katere najtežje mesto nosi oceno VII- verjetno še iz časov Messnerjeve knjige Sedma stopnja (ko je bilo VII- vse kar je več od VI+) . Realno je vsaj VII, če ne VII+. Potem sva s police zavila še v gornji del Laha, lepa alpska plezarija. Na sestopu pa me je navidez čisto nedolžen kamen od zgoraj prisilil v neprostovoljno krvodajalsko akcijo: "pičil" me je prav v žilo na podlahti in treba bo malo počivati...

Lopata obvezna

2008-05-28T08:03:00.003+02:00

... pravi Dougald MacDonald v prispevku na svojem zanimivem blogu The Mountain World. Nič posebnega, marsikje pride prav - a "catch" je v tem, da gre tukaj za odlične vzpone v skali, ki sta jih opravila Dave McLeod in Američanka Beth Rodden.

Kjer se slava začne pri 10 cm

2008-05-26T09:39:00.004+02:00

Kje ? Na spletni strani WideFetish, kjer so na enem mestu združeni znanje in izkušnje glede plezanja širokih (off-width) poči. Ko obvladaš vse, sledi le še prenos iz teorije v prakso.
Takole je treba, pravi SuperMiš ->

Kolesarski vzponi in sestopi

2008-05-25T08:04:00.002+02:00

... bi se lahko imenovala včerajšnja tura čez Pavličevo sedlo (LJ-Črnivec-Ljubno-Pavlič-Jezersko-LJ). Lepo, a kar naporno.
Zvečer na TV pa je Ana Karin navijala za Plušenka, ki je seveda zmagal...

Frend, sjedim na Mljetu

2008-05-24T20:37:00.005+02:00

... jedem brudeto od kirnje i škarpine i gledam stare fotke, pa ti šaljem nekoliko..." me je spomnil na 23. maj 1997 Gordon iz Zagreba, prijatelj, jadralec in mojster rei ki-ja. Hvala Gordon, lepo smo se imeli pod Everestom...

Yosemitski podvig

2008-05-23T08:03:00.002+02:00

... naveze Caldwell-Sjong je vsekakor omembe vreden. Posebej prvi že dalj časa "osvobaja" tehnične smeri v El Capu, Magic Mushroom pa je njegov zadnji dosežek. "Ključni detajl je mogoče lažji od tistega v Dihedral wall, a kot celota je smer mnogo težja..." pravi Tommy Caldwell: 11 raztežajev 5.13-5.14 in 9 raztežajev 5.12 pomeni ta čas najzahtevnejšo dolgo skalno smer na svetu. O tipu plezarije veliko povedo rane na zadnji plati, ki sta jih plezalca dobila od gvozdenja v "miljah odprtih kaminov"... Ne grem ponavljat :)
Več v Alpinistu.

Bazni ščurek prilezel na plano

2008-05-22T08:38:00.007+02:00

Včeraj se je oglasil na kofe Marjan Žiberna in s seboj prinesel par še toplih izvodov svojega novega doživljajskega spisa. Bazni ščurek je privlačno branje, ki nam v bogatem jeziku in z nekaj pisateljske svobode pričara življenje pol-civilizirane družbe kot je to običajno pod himalajskimi vršaci. Za naročila se priporoča avtor osebno: marjanziberna@hotmail.com, 041/935-887.
Foto: Samo Krmelj

Ženska tekma

2008-05-21T13:22:00.004+02:00

... za 14 x 8000 se bliža finalu. Katera od treh bo prva ? Ni važno, menda pravijo vse tri. In kaj pravijo na to na GetOutdoors , kjer sicer stavijo na Gerlinde ? "Regardless, they've all said they are not in a competition to be the first. On that I'd have to call bullshit."

Beckham alpinist

2008-05-20T14:04:00.004+02:00

... bo plezal kar na četrto najvišjo goro sveta. Če gre verjeti 24ur.com...

El Cap, Cerro Torre, Himalaja

2008-05-19T07:52:00.004+02:00

... vse to bo danes ob 19 uri na ogled v Cankarjevem domu v filmu Petra Podgornika, ki je s kamero in različnimi soplezalci ujel nekatere najpomembnejše trenutke svoje bogate alpinistične poti, po kateri hodi že 33 let . Vabljeni !

Izpit za kaskaderja

2008-05-18T09:24:00.003+02:00

... sem opravil včeraj, ko mi je na cesti proti Litiji pri dobrih 40 km/h uspelo zapeljati v luknjo na bankini. Dogajanje - se pravi salto in nekajmetrski polet - sem nekako uspel preusmeriti mimo prometnega znaka na bližnji travnik, kjer sva potem skupaj z mojo karbonsko specialko tudi pristala. Nada je bila pripravljena na oživljanje; da je prizor pustil velik vtis, je potrdil tudi očividec, ki je takoj pritekel na kraj dogodka. Pa sva se oba z biciklom dobro obnesla, kar priča tudi nadaljevanje etape, ki se je v smeri Zagorje-Izlake-Vransko-Gornji grad-Črnivec-Kamnik po 165 km končala v Ljubljani.

O Nangpa La v Slovenskih novicah

2008-05-17T09:05:00.004+02:00

Profesionalno pripravljen (kar v naših medijih ni vedno pravilo) in z dejstvi podprt prispevek je objavil novinar Jaroslav Jankovič.

Živeti za 8000

2008-05-15T08:24:00.004+02:00

... pravi italijanski alpinist Simone Moro v svoji novi knjigi, ki sem jo dobil včeraj v "paketu presenečenja ". Potem sem se spomnil, da me je lani v e-mailu prosil za fotko nove smeri v Čo Oju, ki sem jo zdaj našel knjigi. Simone je letos poskušal s prvim zimskim vzponom na Broad Peak, a razmere so bile preslabe...
Razkošno opremljena knjiga je še posebej zanimiva zato, ker so v njej na fotografijah lepo in pregledno vrisane vse smeri na osemtisočake. To pa je nekaj, kar smo že dolgo pogrešali.

Z vrha Makaluja

2008-05-14T08:40:00.003+02:00

... se je javil prijatelj iz Ekvadorja Santiago Quintero, odličen alpinist s katerim sva se spoznala pred leti v perujskem Huarazu. "Hola amigos, son las 23h30 (hora nepalí) y acabo de retornar de la cumbre del Makalu. Nunca me imaginé que fuera tan hermosa... " Pravi, da si nikoli ne bi mislil, da bo tako lepo... Po solo vzponu na Yerupajo je Santiago ostal brez prstov in dela stopal, a ne odneha na poti do svojega velikega cilja: K2 brez dodatnega kisika.
Več na njegovi spletni strani.

Alpinistični opus Petra Podgornika

2008-05-13T14:23:00.003+02:00

... bo z dokumentarnim filmom Od nekje do nekoč predstavljen v ponedeljek 19. maja ob 19 h v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.
Pridite, ne bo vam žal.

Dolomitska legenda Bruno Detassis

2008-05-12T13:59:00.004+02:00

... je 8. maja letos zaključil svojo dolgo in bogato življenjsko pot. S svojim plezanjem je vtisnil pečat Dolomitom, smeri kot Via delle Guide (Vodniška smer) v Crozzonu di Brenta pa spadajo med najlepše klasike nasploh.
Sam se ga spominjam po steklenici odličnega vina iz kleti njegove koče Brentei, s katero naju je z Alešem Dolencem počastil potem, ko sva v Crozzonu leta 1984 splezala novo Slovensko smer (zelena linija) - sosedo njegove Vodniške. Za res pravo dolomitsko družbo je takrat poskrbel še Tine Mihelič.

Trojke in 24ur.com

2008-05-11T09:00:00.004+02:00

Včerajšnji tek je bil lep, čeprav nismo mešali štren zmagovalcem. Ekipa spletne strani 24 ur.com pa ni imela ravno svojega dne: podnapis na desni sliki bi moral biti nekje drugje...
Danes pa je že skoraj pravi: samo Nadinemu bratu še sporočimo, da ima hčerko namesto sina :)

Avstralci so bili navdušeni

2008-05-10T12:34:00.006+02:00

... nad Slovenijo. Ekipa dokumentarnega filma o dogodkih na Nangpa La-ju (delovni naslov: Murder in the snow) je v dveh dneh poleg intervjuja posnela tudi veliko naravnih lepot Slovenije. Režiser Mark Gould (desno) in snemalec Jeff Malouf sta danes odpotovala naprej, na Dansko.

Z dosedanjim potekom snemanja sta zelo zadovoljna, saj imata na filmskem traku tudi zgodbe Tibetancev, ki so 30. septembra 2006 uspeli prečkati sedlo in preko Nepala priti v Indijo. Film naj bi bil gotov od drugi obletnici dogodkov. Ga bomo videli tudi v Sloveniji - ali pa se morda preveč bojimo slabe volje Kitajske...?

Na vrhu Everesta

2008-05-08T08:59:00.003+02:00

... je zagorel olimpijski ogenj. Več na delo.si
Medtem je avstralska filmska ekipa, ki pripravlja dokumentarec o incidentu na Nangpa La že v Sloveniji...

"Olimpijska" ekipa za Everest

2008-05-07T09:14:00.003+02:00

... je uradno prestavljena, poroča Mounteverest.net. Večji del ekipe prihaja iz Tibeta.

Mojster kladiva

2008-05-07T08:35:00.000+02:00

Kaj šele bi delal s cepini... :)

O sobotnem plezanju v Koglu

2008-05-05T09:19:00.007+02:00

... piše Urban v svojih foto-plezalnih Grifih. Stari klin v najini smeri (rdeča črta) je označen s P. Zelo verjetno se od tam naprej Spominska smer Tine Jakofčič bolj ali manj pokriva z Direktno iz leta 1937, ki je spodaj verjetno našla prehode na levem robu Virensa, pod gredino pa zavila levo v steno.
Zdi se mi, da z Urbanom nisva bila prva ponavljalca; kdo bi to bil, pa ne vem. Namig: mogoče se kaj odkrije v rubriki komentarji...?

Stare skrivnosti Kogla

2008-05-01T16:46:00.009+02:00

Aprila leta 1980 sva se mojim takratnim soplezalcem Zvoncem Drobničem v Koglu zlezla smer med Zupanovo in Virensom in jo posvetila klubski kolegici Tini Jakofčič, ki se je ponesrečila v Chamonixu. A kaj hitro sva bila, mulca, okregana s strani starejših (AR številka 11), kaj da plezava prvenstvene tam, ker že obstaja Direktna smer ... V nobenem vodničku je ni bilo, res pa sva nad gredino našla dva stara klina (in jih tudi "objavila"). A pod gredino prvenstvo ni sporno, saj se je preko zgornje gladke plošče dalo prebiti le s svedrovci, pa tudi spodnja ni bila od muh...
Od takrat se tam ni zgodilo nič, smer čaka na prosto ponovitev, morda tudi prvo ponovitev sploh... Kaj čakamo ? Ne bi enkrat namesto Zupanove (ali Centralne, kot se je tudi imenovala nekoč) poskusili malo bolj proti desni ?

Paklenica '08

2008-04-29T08:35:00.005+02:00

... je bila kratka , a dobra. Z Miho sva po ogrevanju v kombinaciji Velebitaška-Albatros naredila še dve manj običajni povezavi: Passenger-Kača in Rio-Jenjava. Prva ponuja uživaško plezanje do 6c (na sliki) če greš zadnja dva in pol raztežaja po Kači. Najtežji raztežaji so tudi najlepši.
Druga je veliko bolj resna, v začetnih raztežajih Ria (v vodničku 5b?) se ti zazdi, da si pozabil kako se pleza, prečnica iz luknje do Jenjave pa je opremljena še v "trad" stilu prvih plezalcev. Tudi če se na ključnem mestu primeš za sumljivi svedrovec boš plezal vsaj 6b+. Nadaljevanje po lepi in bogato opremljeni Jenjavi (ki ne jenja do vrha) pa je veselica za bicepse in ljubitelje takšnih in drugačnih poči.

Cesarino Fava

2008-04-25T07:36:00.008+02:00

... ki ga poznamo kot Maestrijevega soplezalca iz časov osvajanja Cerro Torreja je umrl v 87 letu starosti v svojem rojstnem kraju Male v Dolomitih. Kot izseljenec v Argentini je pravzaprav on "povabil" Maestrija (na sliki desno) na Cerro Torre; z obema pa smo se pred leti srečali ob veliki maketi te gore na prireditvi v Male-ju.
Več na Planetmountain.

Maoistični Nepal

2008-04-24T07:35:00.005+02:00

"Nepal ne bo več kraljevina..." sporoča po elektronski pošti Bharat Regmi iz agencije Explore Alpine Adventure v Katmanduju. Delni rezultati volitev (končni bodo znani 26. aprila) napovedujejo veliko presenečenje, saj kaže na veliko zmago maoistov in s tem konec 239 letne kraljevske dinastije.
Domačini upajo na bolj mirne čase. Kaj to pomeni za odprave v ta konec sveta še ni jasno, večjih sprememb pa verjetno ne gre pričakovati...

Steve Greenberg

2008-04-23T14:10:00.003+02:00

... je odličen ameriški karikaturist. Takole je ob dnevu Zemlje na svoji spletni strani upodobil Bushev "zgodovinski" korak k zmanjšanju klimatskih sprememb.

Slike iz Chamonixa

2008-04-22T10:09:00.004+02:00

... z izbora Millet Expedition Project, ki letos pričenja svojo drugo sezono (gl. predstavitveni video) so na ogled v naslednji galeriji. Od začetnih 80 prijavljenih projektov z različnih področij (alpinizem, ohranjanje narave, kultura...) je bilo v Chamonixu po predstavitvah izbranih 11, ki bodo deležni materialne in - v manjši meri - tudi finančne podpore.

Ura teče

2008-04-21T08:29:00.002+02:00

... in tale poleg časa pokaže še marsikaj. Link mi je poslal Igor (ki sicer prodaja odlične avte znamke Volvo.) Nad marsikaterim podatkom se človek zamisli, drugi pa so takšni, da se jim kar malo čudiš. Na primer tale, da je v ZDA ("the land of freedom") za eno dobro Slovenijo zapornikov...

Iz Chamonixa

2008-04-19T21:56:00.009+02:00

... sva se z Gregom Kresalom vrnila brez plezanja: vreme zanič, razmere še slabše... Razlog za usta (do ušes) so rezultati izbora in pogodba (v roki) za podporo odpravi "Le Tour Mustagh" v okviru razpisa Millet Expedition Project. Administracije in pisanja vlog pa s tem še ni konec, treba se bo dogovoriti kakšna in kolikšna bo podpora odpravi.
Levo Patrice Folliet, šef marketinga pri Milletu.

Spomin na Slavca Svetičiča

2008-04-16T20:43:00.003+02:00

... je ponovno oživljen ob zimski ponovitvi njegove smeri Manitua v Grandes Jorasses, ki jo je Slavc splezal leta 1991. Smer sta od 19.-24. februarja ponovila Francoza Benoit Drouillat in Pascal Ducroz v družbi Belgijke Vanesse Francois. Poroča Carlo Caccia na svoji spletni strani IntoTheRocks - zaenkrat le v italijanskem jeziku, a proti koncu leta naj bi bila na voljo tudi angleška varianta njegove spletne strani. Novica pa je že tudi v Alpinist-u.

S Slavcem sva skupaj splezala kar nekaj smeri, med drugim The Shield v El Capu (foto), pa K2 Special v MK Mangartu... Leta 1995 je za vedno ostal v steni pakistanskega Gasherbruma IV.

Mix trilogija

2008-04-14T15:58:00.003+02:00

... najtežjih dolgih smeri, ki jo je pred kratkom kot prvi in edini uspešno zaključil Erik Švab je zdaj podrobneje - tudi s fotografijami - predstavljena na spletni strani Gore-ljudje.
Erik je poleg omenjenega letos opravil tudi s trenutno najtežjo evropsko kombinacijo Law and order (M13).

Brioni

2008-04-14T08:46:00.014+02:00

... so nekaj posebnega. Kje drugje še lahko vidiš lame in zebre živeti v prijaznem sožitju ob morski obali, in kje še lahko tečeš po zelenicah med stotinami srn, jelenov, losov, muflonov...? Pa še žive Rimljane in okamenele stopinje dinozavrov lahko srečaš za vsakim vogalom. Bil je prav prijeten družinski izlet, Nada pa se je obenem udeležila medicinskega kongresa.
Naš Maršal je že vedel, zakaj ravno Brioni...

UIAA izraža obžalovanje

2008-04-10T10:49:00.005+02:00

... ob kitajski odločitvi, da bo Everest s tibetanske strani do 10. maja letos zaprt za odprave (kar dejansko pomeni, da pomladanske odprave - razen kitajske z olimpijsko baklo - letos ne bodo izvedljive). UIAA v izjavi za tisk na svoji uradni spletni strani sporoča, da so določeni varnostni ukrepi sicer razumljivi, a po njenem mnenju bi bili izvedljivi tudi brez tako strogih omejitev.
Nepal pa se je - pod pritiskom Kitajske - odločil, da bo na južni strani do 10. maja dovoljen le vzpon do tabora II, poroča Alpinist.

Če ne zaupate običajnim vponkam

2008-04-10T08:00:00.004+02:00

... ki se odpirajo navznoter si po letošnjem 30. aprilu lahko omislite bolj zanesljive, pravijo proizvajalci iz Utaha, ki na spletni strani Rockexotica ponujajo svojo iznajdbo Biwire. Prednosti so številne, in z malo prakse gre odlično, pravijo...
Niso me prepričali. Sem dovolj neroden že pri vpenjanje navadnih.

"Sad smoky mountains"

2008-04-09T08:06:00.003+02:00

... je idejni projekt, ki ga je zasnoval italijanski alpinist-umetnik Alberto Perruffo. V prvih desetih dneh letošnjega maja, ko naj bi se olimpijski ogenj povzpel na Everest bodo rdeči dimni signali z vrhov številnih gora po svetu opozorili na kršitve človekovih pravic po svetu, pa tudi na zlorabo gora v politične namene.
Vrhovi naj bi bili ponovno zaviti v rdeči dim 8. avgusta ob odprtju olimpijskih iger v Pekingu.

Vzpon komercialnega odpravarstva

2008-04-07T07:46:00.005+02:00

... v Himalaji lepo prikaže naslednji graf iz letnega poročila AAC (American Alpine Club; originalno objavljen v bazi The Himalaja By the Numbers, E. Hawley 2007). Ločeno je prikazano število vzponov nad bazni tabor za komercialno najbolj oblegane vrhove: Everest, Čo Oju in Ama Dablam (modro) in za vse ostale vrhove (rdeče). Obisk Himalaje se - razen na te 3 vrhove - pravzaprav zmanjšuje...

Plavanje

2008-04-04T07:44:00.002+02:00

... je šport, ki ga obvladam komaj kaj bolje kot kamen. Zato pa je hčerka Ana Karin zlata ribica... Na skupščini PK Olimpija so punce dobile priznanja za svoje lepe dosežke.

Na planincah...

2008-04-03T08:27:00.003+02:00

Zdaj sn pa že zares pravi Štajerc, čuj... Vableni fsi f Narodni dom!

Erik v vrhu dry toolinga

2008-04-02T07:48:00.004+02:00

Erik Švab je letošnjo odlično sezono zaključil s trenutno najtežjo dry tooling smerjo v Evropi Law and order (M13). To je po lanskem vzponu v Game Over (M13-, prav tako v Avstriji) njegova druga smer s to oceno, letos pa izstopa še njegov vzpon v smeri Illuminati, ki sta ga opravila s Klemnom Premrlom. Več v tekstu na desni (klik).

Patagonija: slovenske smeri so naslednji korak

2008-04-01T20:48:00.006+02:00

... pravi italijansko-argentinski Američan Rolando-Rolo Garibotti v intervjuju na spletni strani UK Climbing-a. Rolando je s soplezalcem januarja Colinom Haley-em opravil prvo prečenje verige Cerro Torre, a je do sedanjega dogajanja v Patagoniji precej (samo) kritičen: "Postali smo preveč razvajeni, alpinizem iz osemdesetih nam je lahko za zgled. Vse slovenske smeri iz tistega obdobja so zelo zahtevne in njihove ponovitve v alpskem stilu bodo korak naprej v Patagoniji."

Se strinjam. Pravzaprav bi nekaj podobnega veljalo tudi za velike stene naših hribov...

Moška pravljica :)

2008-03-31T09:24:00.004+02:00

Italija je vsekakor prava dežela

2008-03-30T23:31:00.017+02:00

... za alpinistična predavanja, smo ugotavljali v četrtek v Leccu. Nič novega, pravzaprav... Prijazni gostitelji, objave v časopisju, vabila na letakih, skoraj polna dvorana ljudi, ki vedo, za kaj gre pri stvari...
Z mano sta bila tudi Erik, kateremu se imam pravzaprav zahvaliti za četrtkov večer, in Urban, ki je prišel navezat nove fotografske stike. Prišel je tudi Carlo Caccia, eden najboljših italijanskih poznavalcev alpinizma in dopisnik številnih revij, s katerim sva se doslej poznala preko e-maila.

Vsekakor ne morem tudi mimo omembe vrednega honorarja, ki je z lahkoto presegel mesečno plačo šefa Oddelka za razvoj aplikacij za logično kontrolo podatkov na Statističnem uradu RS.

Pa še enega za konec tedna

2008-03-28T15:11:00.005+01:00

... iz istega vira. Ker vmes ni bilo časa za kakšno bolj pametno temo:

U petak:
Ona: Dragi, mogli bi sebi priuštiti jedan lep vikend.
On: Super ideja!
Ona: Dobro, vidimo se u ponedjeljak

Vic

2008-03-25T09:49:00.008+01:00

... za začetek tedna, od Gorana, prijatelja iz vojske (Strumica 1981-82):

1. dan:

Dragi, idem na fitness.
Dobro draga.
2. dan:
Dragi, idem na aerobic.
Dobro draga.
3. dan:
Dragi, idem na jahanje.
Idi draga, konj je zvao vec tri puta...

Prof. Dr Goran Devedzic,
University of Kragujevac - Faculty of Mechanical Engineering
Sestre Janjic 6, 34000 Kragujevac
SERBIA

Beli ponedeljek

2008-03-24T07:48:00.008+01:00

... bo kot kaže primeren dan za pripravo četrtkovega predavanja v Leccu. Vreme ni za nikamor, še Mišja peč se verjetno joka, na predstavitev v mestu z bogato zgodovino alpinizma (znameniti "pajki iz Lecca" itd) pa se bo treba dobro pripraviti...
... vmes pa mogoče tudi malo pretegniti noge po maratonu, čeprav raje ne po zgledu tekača na temle posnetku...

Mali kraški maraton

2008-03-23T14:57:00.003+01:00

"Pa dobr' let'..." mi je pred startom mal' po gorenjsko zaželel Klemen Dolenc, šef Novic Extreme, odličen tekač, ki pa je tokrat prispeval k odlični organizaciji prireditve. Nekaj km pred ciljem, ko so noge v klančkih proti cilju postajale lesene bi krilca za letenje v stilu Red Bulla seveda prišla prav... A ni bilo večje panike, 1:27 v prvem teku sezone je za moj tekaški stadard čisto OK :)
S svojim prvim malim maratonom tekom je bil kar zadovoljen tudi veslač Jani Klemenčič, ki je tekel skupaj s Kalčkom s Poleta. Pravi pa, da ga vleče tudi v hribe...

Otroci na višini ?

2008-03-20T10:47:00.005+01:00

Britanski Times poroča o raziskavi vpliva višine na otroke, ki naj bi jo opravili pod Everestom. Dognanja na doslej povsem neraziskanem področju naj bi pomagala pri reševanju življenj bolnih otrok. Vprašanje, če je treba za to ravno v gnečo pod Everest ?
Tudi z Ano Karin, ko je imela 6 let, smo bili v Andih na koči pod Piscom (približno 4700 m). Na trekingu, in seveda pod zdravniškim nadzorom. Počutila se je dobro, le zelo zaspana je bila. A ker so te zadeve zares neraziskane, občutki vseeno niso bili najboljši...

Smer Darwin Dixit

2008-03-19T11:37:00.005+01:00

... (8c) je Dave MacLeod pred solo vzponom preplezal tudi z varovanjem, kot kaže video posnetek na YouTube. "Nerodno je tudi to, da s ključnega mesta lahko padeš na cesto..." pravi Škot.

Tekaške priprave

2008-03-18T20:34:00.004+01:00

... na Mali kraški maraton v Sežani so več ali manj zaključene: do nedelje bo treba v glavnem počivati, kar ni pretežko :)
Strokovnjak za tekaške copate Mizuno Andrej Dolinar me je tik pred tekmo razveselil z lepim (in dobrim, seveda) najnovejšim paom copat Wave Elixir. Niso izrazito tekmovalni model, a tudi njihov novi lastnik ne bo ravno posegal po medaljah...
V nedeljo se sicer po napovedih obeta velikonočna zimska idila.

Rzenik

2008-03-16T07:23:00.004+01:00

... je stena v Kamniških, kjer je epski pridih plezarije zagotovljen. Še posebej to velja pozimi, in po daljem času me je prijelo, da bi malo obnovil te lepe občutke :). Žal (ali pa na srečo, kaj jaz vem...) prejšnji vikend med nekaj telefonskimi klici ni bilo pravega odziva.
Ta teden je potem v hribih malo posnežilo. Gregson Kresal je vseeno šel pogledat pod steno, fotka je prišla po e-mailu in potem tudi pri sebi nisem več zasledil pravega odziva. Z Miho Lamprehtom sva tako včeraj obdelovala Kotečnik. Tudi v redu...

Dave MacLeod

2008-03-14T07:43:00.005+01:00

... je eden najboljših britanskih trad plezalcev - se pravi, eden najboljših trad plezalcev nasploh. Avtor znane smeri Rhapsody (E11) pa je tudi v vrhu njihovega športnega, zimskega in boulder plezanja. Pravkar je sam preplezal smer Darwin Dixit (8c), kar je verjetno doslej najtežji prosti solo vzpon nasploh. Znašel se je, kot kaže, tudi s pomočjo dovoljenih "pomožnih" oprimkov...
Več o izjemnem vsestranskem plezalcu in njegovih dosežkih je moč prebrati v prispevku na UKClimbing-u.

Moj nekdanji sodelavec

2008-03-13T08:17:00.004+01:00

... mentor in dolgoletni cimer na programerskem oddelku Statistike Matjaž Stopar (v ospredju, tisti zadaj sem jaz pred 20 leti...) je uspel tudi na umetniškem področju. Njegova dela so na ogled na angleški spletni galeriji Saatchi online.
Se pravi, med programerji se najdejo tudi umetniki, ne samo "umetniki"...

Še eno vroče področje

2008-03-12T09:21:00.002+01:00

... za poletno plezanje v zimskem času je Maroko. Reportaža na spletni strani UKClimbing prestavlja številne cilje v soteski Todra. "Pred odhodom poskrbite za potni list, zavarovanje, ohlapne bombažne majice in toaletni papir... " svetuje avtor. Slednjega zaradi kulturnih razlik, ne zaradi pomanjkljivih možnosti varovanja, kot bi kdo morda pomislil...

Samo za Kitajce

2008-03-11T07:48:00.004+01:00

... bo odprt Everest s tibetanske strani - do 10. maja letos, poroča Explorersweb. Pravkar objavljena novica je povročila precej zmede in slabe volje, saj so mnoge odprave že vplačale vrh, ki je zdaj praktično neizvedljiv. Razlog za to odločitev naj bi bila varnost (?) kitajskih nosilcev olimpijske bakle.
Iz nepojasnjenih razlogov je v pomladanski sezoni zaprt tudi Cho Oyu. Ali pa je to mogoče odgovor na kritike dogodkov na Nangpa La-ju?

Olimpijska bakla na Everestu

2008-03-10T07:21:00.006+01:00

... bo lepa priložnost za promocijo kitajskih trgovskih znamk, pravijo organizatorji, ki na Explorersweb-u predstavljajo opremo predvideno za ta podvig . Odprava naj bi dosegla bazni tabor že 18. marca, vzpon na vrh pa je predviden v maju.Torej, kupujte SHEHE professional ourdoor...
Angleški jezik v veliki deželi očitno še vedno šepa, ampak glavno da goreteks drži...

Jugova stena v Glinščici

2008-03-09T17:14:00.002+01:00

... je lahko osvežitev, ko se začnetaOsp in Kal preveč ponavljati. Ali pa ko iščeš luknjo v deževnih oblakih, kot sva jo včeraj z Iztokom. Smeri zvečine niso lahke, a dobro zavarovane z zaobljenimi svedrovci, ki omogočajo predčasni sestop, če zmanjka idej :)

Voda v steklenici

2008-03-08T20:18:00.004+01:00

... je približno 1000 krat dražja od tiste, ki priteče iz pipe - in 2 krat dražja od bencina. Tako ugotavljajo Američani in obenem ugotavljajo, da je njihova voda, ki priteče iz pip zelo dobra. Tudi naša je dobra, verjetno še boljša...
A tista ustekleničena priteče iz nekega skrivnostnega prastarega izvira (če verjamete ...:) , pa še nič dražja ni od bencina, zato veselo kupujmo... Hmm ??