Popoldanska zadeva

... je tura z gorskim kolesom, ki sem jo naredil včeraj. Ker jo lahko opraviš popoldan po službi in ker je takrat ves čas na soncu.

Opis: pred mostom v Polhovem Gradcu zaviješ desno na cesto, ki se po 200 m začne vzpenjati v breg in nadaljuješ vzpon po makadamu do Ravnika (uradno del vasi Setnica). Skozi vas, pred kamnolomom desno in nad njim (v prvi, je treba stisn't !) po gozdni poti na vrh grebena (1), kjer se z desne priključi pot na Grmado iz Dvora. Po njej lahkotno do koče na Klopcah in levo v uživaškem spustu navzdol do kmečkega turizma Mihačk na Setnici. Od tam prečiš po nakazani poti čez travnik pod cerkvico sv. Uršule (2) proti zahodu v smeri Mačkovega grabna in okrog obronka po položni gozdni poti naprej pod zahodnimi obronki Grmade (3). Sledi kratek zelo strm spust in nato položneje v cik-caku v Mačkov graben (4), po katerem nato ful gas nazaj v dolino do Polhovega Gradca.

Oznake: Ravnik, Mihačk, Grmada, Lovrenc, 1-4: mesta kjer so bile narejene fotke

V Ospu

... je bil lep dan brez prevelike gneče. Z Miho Lamprehtom sva se se naplezala že pred koncem dneva - forma (vsaj moja) je bolj zimska...

Izgubljena denarnica

... z bančnimi in službenimi karticami, osebno, vozniško itd, ki je včeraj ponoči zapustila plitev žep moje jakne se je danes preko neznanega pošiljatelja vrnila na moj naslov. Manjkalo je le sto evrov, ki si jih je izplačal najditelj. Kaj naj rečem kot... hvala, ne glede na stroške...
Pa še obvestilo: tista dva omanska bankovca, ki sta bila zraven sta oba skupaj vredna 0,4 evra. Se ne splača menjat...

Predavanje na Reki

... v Slovenskem društvu Bazovica na predvečer slovenskega kulturnega praznika je minilo v zares prijetnem vzdušju. Za predavanje smo se dogovorili že lani, ko sem predstavil odpravo Čo Oju na RAF-u (Rijeka Adventure Festival). Po predavanju je sledil še "neformalni" del v lepo urejenih klubskih prostorih, skupaj z organizatorjem g. Darkom Moharjem, reškimi alpinisti: osvajalko Čo Oja Vedrano Simičević, načelnikom RAK-a Danielom Pavićem in člani društva.

Boljšo idejo

... tokrat v zvezi z varovanjem je dobil Matt Maddaloni iz Squamisha. Predstavlja jo na kratkem filmu; menda se je tega domislil pri deep water soliranju.
So pa določene omejitve pri višini smeri...

Ideja: hlače s (plezalnim) pasom

... se je pojavila pri Rossignolu (od kdaj se ukvarjajo s plezanjem ?). Pas je integriran (vgrajen) v hlače. Hmm, kaj pa pol, ko greš po plezanju na pivo...?

Pust

... je odšel na začetek sedemdesetih, na obale Kalifornije :)

Iz dežele kamel

... se je vrnil Miško (pa tudi Andreja in Matej). Trenutno ga zebe; ko se ogreje bo gotovo imel veliko povedati o še eni smeri, ki sta jo v odlični skali Mishta zlezla z Matejem, pa še o čem...
Sicer pa bo vse o arabskih previsih in kamelah (foto: Miško) na sporedu v Cankarju 5. marca. Ne zamujat, ker bo spet zmanjkalo vstopnic...

Športne počitnice

... so se začele danes za Ano Karin po napornih štirih dnevih zimskega DP v plavanju. Malo se je poznala daljša odsotnost s treningov, toda finale v vseh nastopih (razen ene diskv.), pet izboljšanih osebnih rekordov in ena medalja (štafete) je super :)
Sicer pa je bil najbolj opažen "stari" Mankoč z novima rekordoma na 100 in 200 prosto.

Štajerci in Olimpija

Prizorišče: garderoba mariborskega plavalega bazena, sobota dopoldan. Nada (žena) vrže prazen tetrapak v bližnji koš za smeti in zgreši »celo tablo«, kot bi rekli košarkaši.
Mimo ravno tedaj pride neka lokalna faca, navidez trener, pa komentira: A vi ste pa od Olimpije...?

Prvi odmevi

.. na slovenske "kameltrajbarje" v Omanu so že na spletnih straneh Alpinista, Desnivela, Planetmountain-a...
Zapisani predvsem v smislu res dobrega doživetja in drugačne - manj običajne - plezalske izkušnje. Mogoče tudi kot vabilo, da še kdo obišče to veličastno steno. Alpinizem na srečo niso le številke od I do XI...

Pozicija

... ali opozicija, to je zdaj vprašanje, ki se ti postavi ko laufaš ob Dravi. Morda bi bilo dobro prestaviti čoln z Drave v Piranski zaliv, da bi branil naše pozicije na morju (ali slovenskem priobalnem jacuzziju, kot je enkrat grdo pisalo v Slobodni Dalmaciji)

Hčerkin zimski izziv

... je državno prvenstvo v plavanju, ki seje začelo danes v štajerski prestolnici. Za štiri dni sem postal Štajerc, nea me zajebavat...
Foto: Ana Karin, avtoportret

Oman, šesti dan: dež

... nas je pregnal iz spalnih vreč v vadiju Daykah, in lepe strehe v plezališču, ki smo si jih ogledovali prejšnji dan bodo ostale za naslednjič. Razpokana zemlja je bila vesela mokrote, mi pa smo se počasi odpravili v Muscat, kjer je pred mošejo Matej naredil še skupni posnetek ekipe.
Oman - o, man ! Se še vidimo...

Oman: breaking news !

... poroča Miško. Sta sultana, z Matejem :) Podrobnosti verjetno sledijo kmalu.

Peti dan: vadi Daykah

Že v nočnih urah smo ze zapeljali v vadi (suho hudourniško strugo) Daykah in kar v plezališču zlezli v spalke. Naslednje jutro smo našli vsak svoje veselje prvega dne, Andreja lepe platke, midva z Matejem nisva imela večjih težav s strehco 6b+, Miško pa je po krajšem otipavanju z njeno konkretno sosedo okrog 7b...


Ker ni bilo prevroče sem obul tudi tekaške copate in v spodnjem delu kanjona v zadnjih ostankih vode opazil krdelce domačinov. Vrečo so pridno polnili z ribami in ko so odšli, sem poskusil še sam. Praksa iz potokov v Polhograjcih še ni pozabljena, žal so večje primerke že pobrali moji predhodniki... Zvečer smo zakurili ogenj in rib(ic)e spekli, potem pa odšli na večerjo v bližnje mesto...

Kratek video

... iz 24 ur je na ogled na naslednjem naslovu.
Stena je po višini enaka triglavski, je pa približno dvakrat širša (6km).

Oman, četri dan: počitek in DWS

Dan po plezariji je bil še precej pod vtisom eksotičnih razgledov iz stene. Nikamor več se nam ni mudilo in šele popoldan smo se odpravili proti morju.


Idilična obala v bližini Muscata je pravi kraj za deep water soloing. Miško in Matej sta se dobro ogrela za plezališče Vadi Daykah, naš naslednji cilj.

Na POP TV

... bo danes v oddaji 24 ur kratek povzetek plezarije v Omanu. Predvidoma med 19:30 in 19:45, pripravlja David Stropnik.

Oman, tretji dan: stena

Vstala sva zgodaj: Miško si je nastavil budilko na mobitelu na tretjo, jaz na pol četrto. Potem sva se čudila zgodnji jutranji svetlobi, dokler nisva ugotovila, da sva v srednjeevropskem časovnem pasu... Jebemti..! Potem sva laufala do stene in še malo po nej, dokler se nisva pod velikimi strehami končno navezala.
Potem ni šlo več tako hitro, čeprav je odlična skala (glej levo) dopuščala skoraj neverjetne prehode. Pod strehami sva prečila 40m v desno (rumeni raztežaj), nato pa po uživaški skali (VII-, VI) spet naravnost in rahlo proti levi navzgor.
Na veliki polici 250 metrov pod robom stene sva se že videla bivakirati, a so naju logični prehodi (do IV) po hitrem postopku in brez vrvi pripeljali na rob stene. Juhu, f... tri srca, Alah akbar... :)) Še nekaj ur sestopa z lučko in usedla se bova v avto... Pa ga ni bilo, naše postajice so zatajile, Matej in Andreja pa sta bila takrat nekje drugje. 25 km hoje je okoli Jebel Mishta in zadnje pol ure naju je odrešil prijazen domačin zavtom. Po skoraj 20 urah sva se primerno zdelana končno stegnila po armičih v šotoru.

Slovenska smer (peta z leve) je vrisana z belo barvo.