V sredo zvečer

... sva bila z Ano Karin doma in igrala boogle (sem izgubil vse 3 igre), pa me je mimogrede vprašala kaj zdaj: grem v Ande ali ne. Kar nekaj sem začel nakladat, če bi blo mogoče najbolje, če bi blo to po zaključku njene šole, zadnji teden junija... Se je kar strinjala, da bi šlo. Hvala, ta mala... bom hitro nazaj.

Deset let

... je minilo od mojega Everesta brez dodatnega kisika.

Prvega, še vedno edinega slovenskega in če bo šlo plezanje na Everest naprej v sedanji smeri, potem naslednjega v tem stilu mogoče sploh ne bo. Pri nas je kar nekaj odličnih klajmberjev za visoke hribe, tudi mladih (npr. Miha Valič s svojo zimsko serijo 82 x 4000) ki so tega na vsak način sposobni . A če bo šlo tako naprej, se bo resnim alpinistom zdelo brez veze hodit gor, med zajle in kisikove bombe...
Posebnega praznovanja ni bilo, v Poletu sem malo obujal spomine. Zdi se mi, da še ni čas(a), da bi se preveč posvečal preteklosti (knjiga itd). Po objavi je po daljšem času oglasil gospod Anton, direktor firme, ki je napisana na moji kapi. Brez njega ne vem, kako bi takrat finančno izpeljal Everest. Se dobiva naslednji teden, mogoče bo med drugim padla tudi kaka beseda o nadaljnjem sodelovanju... :) Če pa ne, pa tudi OK.

Sicer pa zadnje dni precej časa preživim na biciklu. Cestnem in gorskem, saj je vseeno, oboje je super za kondicijo (če se ti ne da laufat, hehe...). Le vreme je obupno, soparno, mokro... mi gre že malo na jetra. V hribe se ne da, tako da plezalska forma počasi pada. Za Ande bo treba še mal potrenirat - če mi uspe, da letos pridem do njih...

Pogovori o počitnicah

Ana Karin Kozjek

... je moja hčerka, najstnica, plavalka, ki je že prevelika da bi jo klical ta mala... Tako kot Nada tudi ona ob mojih načrtih včasih ni navdušena, pa sem jo dober mesec pred načrtovanim odhodom v Ande povabil na pogovor, kako bi se zmenili okrog te moje odprave. Počasi bi vseeno moral začet delat na tem, če se mislim kam spravit letos... Šla sva na sladoled k Ljubljanici, ki je bil dober, a iz pogovora ni bilo nič, ker je bilo na njenem iPod-u toliko nove muzike, da foter sploh ni bil zanimiv. Oh ja...
Sicer pa je letos že zgodaj padla odločitev o družinskih poletnih počitnicah. Ker imata Nada in Ana Karin radi tople kraje gremo avgusta še z nekaj familijami za dva tedna v Grčijo, na otok Paros. Bicikli grejo zraven, pa plezalke tudi (Kalymnos menda -upam- ni tako daleč...). mal se bom sončil, plavanje in surfanje prepuščam ostalim...

Nada in Ana Karin: Novo leto 2006 na Mallorci

Paklenica 2007...

... je bila ena boljših v zadnjih letih. Stene, švic in sonce, zvečer pa ribe, vino in stara klapa iz moje generacije in tam okoli. Pet dni je bilo ravno prav.

Anića kuk, Paklenica

Sreda 25.april: po amaterskem iskanju bližnjic med dolenjskim hribovjem (2 h), hitrostni preizkušnji dobrega starega V70 (od meje do Pakle 1.5h) in kofetu pri Dinkotu smo Zok, Silvo* in jaz v stilu starih mačkov za začetek zlezli smer Nostalgija, slabi dve uri za dobrih 300 metrov stene. Trojni navezi je samo kakšno leto manjkalo do magične številke 150. Ko jebe EMŠO... :) Potem sva s Silvotom popoldan malo telovadila po lepih smereh v kanjonu, dokler naju ni pregnala popoldanska plohica.

*Legenda(e) za nepoznavalce:

Zok: Zoran Radetič, klubski kolega in legenda z Matice , verjetno edini plezalec na svetu ki lahko spleza 7a tudi z 90+ kg.
Silvo: Silvo Karo, plezalec svetovnega formata in legenda našega alpinizma, ki je skupaj z Knezom in Jegličem med drugim postavil nove kriterije plezanja v Patagoniji.

Avtor, Silvo in Peter Podgornik na nekem žuru v Ospu pred kakšnimi 10 leti..

Četrtek 26 april: z Zokom se zmeniva za bolj resno zadevo: smer Rajna zahteva nekaj vplezanosti, tudi svedrov ni prav ogromno. Razen boulderskega detajla 7a (Zok ga je skoraj zlezel, jaz nisem imel za burek...) sva uživala v odlični plezariji. Psiha je zrasla za en +, jutri bo prišla zelo prav...

Ponoči je bila v kempu štala, ko so se neki mladci spravili kao žurirat, pa so se v glavnem brez stila in posluha drli in težili potrpežljivi okolici skoraj do jutranjih ur. Tudi s šotorskim cimrom Silvotom sva bila skrajno strpna, saj smo bili tudi sami žurerji (smo tud še, občasno...), okrog tretje pa nama je blo dost, sva zletela ven iz šotora in ker ni kazalo na izboljšanjenja je Silvo besede mal podkrepil z dejanjem... Potem je bil mir, mladina se naslednji dan menda preselila v drug kemp...

Smer Rajna







Petek 26. april: z Zokom se zaprašiva v Črnega Tulipana. Prvi cug doleti mene, je težji od pričakovanj in podaljšam ga do previsne poči. Tam nastopi Zok, a neugodna poka, nobenga klina in sitno nameščanje friendov ga v najbolj previsnem delu prisili k počitku. Tud meni se ne godi bolje, čeprav sem že mislil da sem čez... Zadeva visi ven ko prasica, stopov zmanjka ravno tam ko bi jih najbolj rabil :( Mogoče bi šlo z vnaprej nameščenim varovanjem... al pa tud ne. Na vsak način je zadeva bolj resna od Vražje (6c). Na vrhu sva kljub bolj bednemu rezultatu zadovoljna s plezarijo. Smer sva spoznala, je dobra in še prideva nazaj...

Zok ... in ključni raztežaj v smeri Črni Tulipan

Sobota 28.april: Zok ima družinske obveznosti, z Darjotom Durjavo pa greva v še nekaj črnega: Black magic woman. Ključni cug je nama ni povšeči, veselo se prijemava za kline, ostalo pa je prav fina plezarija. Mal pa tud že čutim kvihtanje čez previse prejšnjih dni...
Zvečer pokažem v hotelu Alan na predstavitvi hrvatske ženske odprave na Čo Oju 2 filma: Gospodarja stolpov in Borderline (Čo Oju 2006). Slednji je preveden v angleščino, idejo za naslov pa mi je dal urednik revije Alpinist Christian Beckwith. Si ga je tudi ogledal in pravi, da francoski del s komentarjem ne paše zraven... Verjetno ima prav, če mal premislim.

Nedelja 30.april: poplezavam v kanjonu, popoldan pa se vsedem v avto in odrinem nazaj v LJ, tokrat sam. Dež srečam že na poti, a ne moti prav nič. Spomladanska Pakla 2007 je bila OK in to je dober znak za poletno sezono...

Navodila

"...se da tudi zbrisat..." je bil eden ključnih napotkov preden sem se lotil ustvarjanja.

Tole ne bo dnevnik v dobesednem pomenu, se pravi da bi g apisal vsak dan V glavnem bom kaj dodal, ko se mi bo zdelo, da je za zapisat in ko bom imel za to vsaj mal cajta. Izpolnjena morata biti oba pogoja, pa s slovnico se ne mislim preveč ukvarjat (kar pa ne pomen, da jo ne znam) .

Sicer pa dost nakladanja, gremo delat...