Plezarija v 15 slikah

Preden gremo v steno se zahvaljujem vsem, ki ste drzali pesti, se posebej Nadi (medtem je tekmovala na Ironman Austria in po uradnih podatkih osvojila 2. mest0 v svoji skupini - bravo !) in Ani Karin, ki sta prenasali mojo odsotnost. Pa blejzistom z mojega oddelka seveda (gl. Blaise system) ki so medtem uspesno podpirali vseh 12345... statisticnih raziskav.


Petek 6.julij




Okrog pol cetrte ure ponoci sva se zacela spravljati iz sotora. Dostop je bil kratek, sledilo je kakih 200 m ne prestrmega ledu. Dobre tri ure kasneje sva s kar nekaj spostovanja stala pod skalno steno, ki je zgoraj ze zarela v soncu.

Spodaj pa je bilo mraz, veter je dodal svoje in hitela sva s plezanjem cez prve skale pod grebenom, kjer sva upala na sonce.

V prvem zares strmem raztezaju sva pod gladko plato (VI) naletela na klin z vponko: tam se je ocitno koncal angleski poskus pred 21 leti...

Cetrti raztezaj naju je pripeljal na posevno gredino. Gregson je obcasno, kjer je bila prilika uporabil tudi svoje hude stroje...

Pogled navzgor pred zacetkom petega raztezaja je bil kar resen: zdaj je bilo lazje razumeti strah pred "hanging bivouac" angleske naveze, ki je poskusala pred 21 leti...

Izbrala sva desni sistem poci, plezanje v neverjetni skali pa naju je na koncu vseeno pripeljalo na vrh 40 m stolpa (na levi)

Vulkanska skala je nudila prav posebne moznosti varovanja...

... a prav zadnjih 15 m v tem "monolitnem" raztezaju (VII) je bilo treba potegniti v glavnem "na psiho": leva in desna stena sta bili gladki, camalotov za off-width pa nisva imela.

Gregson si je privoscil se izlet na stolp in pripomnil, naj hitro zategnem, ce se zadeva slucajno zacne nagibati na ven...

Stolp je ostal na mestu, zato pa je za ogrevanje poskrbel "scary corner" v naslednjem raztezaju. Nekaj tonski blok se je nekoliko premaknil in iz camalota stevilka 4 skoraj naredil 3.5. Vseeno sem ga po nekajminutni obdelavi s cepinom dobil ven, Gregson pa se je z zahtevno precnico (VII+) prebil v sosednji sistem poci na desni.

V zaru borbe ni opazil, da ocala niso vec tisto, kar so bila zjutraj...

V sedmem raztezaju sva nadaljevala po "dvobarvnem" kotu, ki ni presegal seste stopnje. Kljub soncu nama ni bilo vroce, saj je mrzel veter z vzhoda ves cas skrbel za hlajenje.

Dolg raztezaj naju je pripeljal na policko, od koder sva ze videla greben. Je tisto na desni vrh, ali bodo (kot ponavadi) za njim se dva ali trije naslednji, visji...?

Vrh je bil pravi. Dva dolga in nemarno krusljiva raztezaja po grebenu sta naju pripeljala tik pod skalno glavo, najvisjo tocko Puscanturpe Este.

Po devetih urah plezanja sva imela veliko razlogov za dobro voljo, ceprav sva se morala zaradi skrajno krusljive skale odpovedati najkrajsemu sestopu-smeri prvopristopnikov. Nazaj se bova spustila po najini smeri.

Tudi pogled na jezerca in planote Huayhuasha je bil vreden truda...











Kaj vec si od plezalnega dneva tezko zelis. Enkratna plezarija (z nekaj delikatnimi detajli), lepa
linija, prva smer v steni, drugi vzpon na vrh (ce so podatki v vodniku tocni), vrnitev sicer ponoci, a se pravi cas... In za konec se poslabsanje vremena naslednji dan, ko smo z Antoniom ubirali pot nazaj v Cajatambo.


Lep pozdrav do naslednjih novic.

Cetrtek 5.julija - drugi dan dostopa

Drugi dan ni bil dolg niti naporen. Potem ko je Antonio nalozil tovore na osle (pardon - ena od zivali je bila burpaka, krizanec med oslom (sp. burro) in alpako - tako sva dognala z Gregsonom) smo se napotili po poloznih meliscih proti steni.

Le dobre tri ure smo rabili do mesta kjer sva z Gregom nato postavila sotor - bazni tabor. Antonio se je raje vrnil v dolino. Vidimo se "pasado mañana temprano", pojutrisnjem zgodaj zjutraj, smo se zmenili...

"Stonehenge"

...se imenuje prva smer v doslej nepreplezani vzhodni steni 5410 m visoke Puscanturpe Este v perujski Cordilleri Huayhuash. Z Grego Kresalom sva jo zlezla 6.julija v skupno 14 urah (vzpon in sestop). Ce se zdi ime nenavadno - spodnja slika pove veliko o "arhitekturi" te stene, ki je bila posebno plezalsko dozivetje. Po razpolozljivih podatkih je to sele drugi vzpon na vrh nasploh (prvi: Anglezi leta 1986, podrobnosti niso znane).

Dnevi v Huayhuashu so si sledili takole:

Torek, 3.julij

Taksi naju za 200 USD odpelje v Cajatambo. O dolzini poti sva slisala razlicne ocene, od 8 do 12 ur; zadnjan cifra je bila precej blizja resnici. Kilometri tu ne stejejo; zakaj ne, se vidi iz spodnje fotke

V vrocih prasnih kanjonih in soteskah reke Pativilca je bilo treba nekajkrat zavihati rokave in pripraviti pot najinemu taksiju.

Ko smo po 11 urah voznje dosegli Cajatambo si je najin sofer obrisal pot s cela. Prvi problem je bil resen. V prenociscu poleg glavnega trga (Plaza de armas) sva nasla tudi ariera (vodica oslov) za najine tovore.

Deklica ob cesti pred Cajatambom prodaja bonbone

Sreda, 4.julij

Okrog osmih skupaj z arierom Antoniom odrinemo na pot. Na vrhu hriba se odpre pogled na dolino reke Pumarinri - tu se pricne Huayhuash z juzne strani.

Po dolini Pumarinri smo prehodili skoraj 30 km

Pot ni bila naporna in nekaj prizorov je bilo zares lepih... Lame tudi v teh krajih niso pogosto takole "na ogled".

Lame ob reki Pumarinri

Ariero, burros y dos gringos - naprej proti cilju

Proti veceru sva v daljavi prvic zagledala najin cilj. Tabor smo postavili na prijazni planoti ob robu jezera Viconga, ki lezi na visini okrog 4200 metrov.

.

Nadaljevanje sledi...

V torek 3.7. zjutraj

... odpotujeva. Najprej dol do Pacifika, nato nazaj gor v hribe, skupne visinske razlike bo nekaj cez 8 km. Se dobro, da sva aklimatizirana...
Alfredo iz agencije Mountclimb mi je sporocil, kaj pomembnejsega se je doslej dogajalo v letosnjih Andih. Spanec Jordi Corominas je splezal kar 3 dobre nove smeri ze v maju in juniju. Vec o tem bo verjetno kmalu na nasi spletni strani Gore-ljudje.
Za dober teden se z Gregom torej umikava z dosega interneta. Hasta luego...

Pred odhodom v Huayhuash

... sva s soplezalcem G. Kresalom poskusila zbrati cim vec informacij o Puscanturpi Este in dostopu do nje. Fotografija z juga pokaze, da bo od roba vzhodne stene (desno, v profilu) do vrha treba splezati se oster greben. V Andih je to pogosto - ceprav navidez nic posebnega - kljuc smeri.

Logistika dostopa pa je - kakor obrnes - zoprna. Ali se vozis kot idiot (cca 10 h) in potem dostop z osli traja (upava) 2 dni, ali pa se vozis malo manj in potem prepesacis polovico Huayhuash treka. Ker greva plezat, bo vseeno boljsa prva varianta, ceprav se najprej spustiva do morja, nato pa nazaj na 3300 do izhodisca, vasice Cajatambo o kateri tudi lokalci ne vedo povedati skoraj nic.

Druga zanimivost je skala. Skupina Puscanturp se razlikuje od ostalega Huayhuasha po skali. Tuf je kamnina vulkanskega izvora, naceloma trdna in hrapava, mestoma pa tudi manj primerna za plezanje (majavi bloki). Znacilne so navpicne razclembe in ozke poci. Vec o tem verjetno pove fotografije iz stene sosednje Puscanturpe Norte (smer Pasta Religion, 7a) , najbolj obdelane stene v tej skupini. Upava, da bo skala trdna tudi v najini steni...

Aklimatizacija je opravljena

Ker greva letos v skalo, sva se po kolesarjenju odpravila trenirat v "plezalisce" na 4500 metrih v dolini Llaca neposredno nad Huarazom. Smeri (jih je kakih 40, vecinoma 1 R) v gladkem granitu z majhnimi oprimki so odlicne in dobro opremljene, ambient pa je sploh super (stena v ozadju je Ochsapalca).

Vcerajsnji dan pa je bil namenjen "klasicni" aklimatizaciji na vrh Rima Rima (cca 5200m) nad isto dolino. Zvecer pa sva spet v Huarazu.

Z biciklom na 4200

Vceraj sva z Gregom zacela aklimatizacijo: najprej z gorskim kolesom na sedlo Canampunta (4200 m) v Cordilleri Negri. Vzpon ni prevec naporen, saj je dobrih 1100 metrov vzpona iz Huaraza porazdeljenih na 35 km dolzine. Razgledi so bili lepi, najboljsi pa je bil spust nazaj v dolino.

Danes popoldan greva naprej. Dvakrat bova prespala v dolino LLaca, kjer se da tudi plezat (so tudi neke opremljene smeri), pa kaksen vzpon narediva nad 5000 in to bi moralo biti dovolj za Huayhuash.

V Huaraz...

sva prispela danes zjutraj. Vse OK, ampak pot ni bila brez zapletov. Zastoj pred Benetkami je bilo treba resevati z voznjo po odstavnem pasu, na carini sem bil poslan nazaj zaradi plezalne vrvi v rocni prtljagi (lahko bi vedel, da teroristi ponavadi obesajo posadko na strop pilotske kabine...). Vseeno sem bil v Limi pravocasno, Grega je prisel iz NY par ur kasneje in z mal srece sva ujela bus za Huaraz ob 11h zvecer.

Nastanjena sva pri Aritzi, kjer so ze Stajerci (Aco & co), tudi sicer je ze nekaj nasih tu. Danes pocivava, jutri greva predvidoma v plezalisce na 4200 m.

Odhod v Cordillero Huayhuash

... bo jutri 25.6. zjutraj. Soplezalec Grega Kresal pride z avionon iz New Yorka kar direktno v Limo. Pred kratkim se je vrnil s Svalbarda in zmenila sva se tik pred zdajci, potem ko je postalo jasno, da Andi letos za Miho in Zokija odpadejo. Z Gregom sva sicer že zlezla eno novo smer v Chacraraju leta 1993.

Čas je, da se predstavi tudi hrib. Za zdaj bolj na kratko, več potem, ko bo kaj narejenega. Nepreplezana vzhodna stena vrha Puscanturpa Este (5410 m) je eden lepših ciljev v Cordilleri Huayhuash. Odmaknjeni vrh ima po podatkih v novem vodniku (J. Frimer, 2005) doslej tudi vsega en pristop (Angleži, 1986) po «normalki« po Z grebenu, ki pa je baje tudi kar resna smer... Drugi angleški poskus v južni steni ni bil uspešen.

V vzhodni steni doslej ni znanih poskusov. Kaj več sledi iz Peruja v naslednjih dneh.

Gregson

Črna pika je Huayhuash

Zadnji delovni dan...

pred odhodom je kot ponavadi precej zaseden. Ana Karin je imela ob 5:00 zjutraj odhod iz Tivolija na plavalni miting v Beogradu. Od tam sem šel kar v službo, kjer je ostalo še par stvari za uredit, pa potem odpeljat čevlje s testiranja nazaj na Polet (včeraj je bil Peter zvezda naslovnice).
Z drugim delom teksta bo še kar nekaj dela...


Peter in modeli


Dobil sem zanimiv mail iz Francije: konec poletja namerava priti sem nekaj plezalcev iz Grenobla, med njimi tudi Manu Rivaud, eden od organizatorjev Zlatega cepina, ki smo ga letos v kompletu pospravili "naši". Zdi se mi, da jih je potegnilo nekaj dobrih fotk iz Julijcev, ki sem jih poslal Manuju, obenem s pripombo da Julijci niso iz granita. Pa je prišel odgovor, da ni panike, v Dauphineji tud poznajo krušljive zadeve. Opa, pol pa gremo v Rzenik al pa Čihulovo :) Kakšen dan se bo upam že našel, da zlezemo kaj skupaj...

Manu in Mark v Grenoblu

*Legenda(e) za nepoznavalce:
Peter: Peter Podgornik, legenda primorskega alpinizna in moj soplezalec v Cerro Torreju, El Capu in še kje... Mark: Marko Prezelj, Slovenija, že nekaj časa v absolutni špici alpinizma v svetovnem merilu

Dokument o poboju Tibetancev ...

... na sedlu Nangpa La, ki smo mu bili priča med odpravo na Čo Oju je sicer verjetno najbolje prikazan na angleški strani Wikipedia: NANGPA LA KILLINGS. Poglavje Timeline opisuje kronološki potek dogodkov in odmevov v svetu.

V ameriškem Alpinistu je bil objavljen...

... moj prispevek o plezalskih in drugih dogodkih na Čo Oju. Link do članka (ki je sicer tudi na spletni strani Alpinista) je bil objavljen na našem osrednjem gorniškem spletu Gore-ljudje: BORDERLINE

Iz tujine še vedno prihajajo e-maili v zvezi s tem. Pri nas pa je incident s Tibetanci na sedlu Nangpa La po prvi objavi v medijih postal nekakšna tabu tema, v svetu pa še odmeva . En primer (poleg tistega v Alpinstu): BEST OF EXPLORERSWEB 2006

Če ne drugega ostane dober občutek, da Kitajska obmejna policija tega (streljanja neoboroženih Tibetancev namreč) vsaj ne bo več počela javno, vsem na očeh. Čuden svet...

Tour de Slovenie, prva etapa

Zadnja sobota je bila ustvarjena za bicikliste, in z Nado (ki se pripravlja na Ironman dirko v Celovcu, 8. julija) sva ponovila lanski krog: Ljubljana-Logatec-Idrija-(skoraj) Tolmin-Baška grapa-Petrovo brdo-Železniki-Škofja Loka-Ljubljana. Nekaj manj kot 200 km sva naredila v šestih urah in pol. Z nama je začel tudi Miha*, sicer v odlični kondiciji, a s svojim gorcem ("karjola", mu je rekla Nada-se mi ni zdel zadovoljen z izrazom...) na asfaltu ni dolgo držal tempa lahkih specialk. Pred odcepom za Baško grapo sva se spet ustavila v vaški gostilni, kjer je bil za šankom isti kelnar, ki je lani izjavil: "...se vama pa da." Letos je potrdil, da je še vedno istega mnenja.

Miha: Lampreht, amigo in soplezalec iz Andov in naših hribov. Letos se mu z Andi žal ni izšlo.

V sredo zvečer

... sva bila z Ano Karin doma in igrala boogle (sem izgubil vse 3 igre), pa me je mimogrede vprašala kaj zdaj: grem v Ande ali ne. Kar nekaj sem začel nakladat, če bi blo mogoče najbolje, če bi blo to po zaključku njene šole, zadnji teden junija... Se je kar strinjala, da bi šlo. Hvala, ta mala... bom hitro nazaj.

Deset let

... je minilo od mojega Everesta brez dodatnega kisika.

Prvega, še vedno edinega slovenskega in če bo šlo plezanje na Everest naprej v sedanji smeri, potem naslednjega v tem stilu mogoče sploh ne bo. Pri nas je kar nekaj odličnih klajmberjev za visoke hribe, tudi mladih (npr. Miha Valič s svojo zimsko serijo 82 x 4000) ki so tega na vsak način sposobni . A če bo šlo tako naprej, se bo resnim alpinistom zdelo brez veze hodit gor, med zajle in kisikove bombe...
Posebnega praznovanja ni bilo, v Poletu sem malo obujal spomine. Zdi se mi, da še ni čas(a), da bi se preveč posvečal preteklosti (knjiga itd). Po objavi je po daljšem času oglasil gospod Anton, direktor firme, ki je napisana na moji kapi. Brez njega ne vem, kako bi takrat finančno izpeljal Everest. Se dobiva naslednji teden, mogoče bo med drugim padla tudi kaka beseda o nadaljnjem sodelovanju... :) Če pa ne, pa tudi OK.

Sicer pa zadnje dni precej časa preživim na biciklu. Cestnem in gorskem, saj je vseeno, oboje je super za kondicijo (če se ti ne da laufat, hehe...). Le vreme je obupno, soparno, mokro... mi gre že malo na jetra. V hribe se ne da, tako da plezalska forma počasi pada. Za Ande bo treba še mal potrenirat - če mi uspe, da letos pridem do njih...

Pogovori o počitnicah

Ana Karin Kozjek

... je moja hčerka, najstnica, plavalka, ki je že prevelika da bi jo klical ta mala... Tako kot Nada tudi ona ob mojih načrtih včasih ni navdušena, pa sem jo dober mesec pred načrtovanim odhodom v Ande povabil na pogovor, kako bi se zmenili okrog te moje odprave. Počasi bi vseeno moral začet delat na tem, če se mislim kam spravit letos... Šla sva na sladoled k Ljubljanici, ki je bil dober, a iz pogovora ni bilo nič, ker je bilo na njenem iPod-u toliko nove muzike, da foter sploh ni bil zanimiv. Oh ja...
Sicer pa je letos že zgodaj padla odločitev o družinskih poletnih počitnicah. Ker imata Nada in Ana Karin radi tople kraje gremo avgusta še z nekaj familijami za dva tedna v Grčijo, na otok Paros. Bicikli grejo zraven, pa plezalke tudi (Kalymnos menda -upam- ni tako daleč...). mal se bom sončil, plavanje in surfanje prepuščam ostalim...

Nada in Ana Karin: Novo leto 2006 na Mallorci

Paklenica 2007...

... je bila ena boljših v zadnjih letih. Stene, švic in sonce, zvečer pa ribe, vino in stara klapa iz moje generacije in tam okoli. Pet dni je bilo ravno prav.

Anića kuk, Paklenica

Sreda 25.april: po amaterskem iskanju bližnjic med dolenjskim hribovjem (2 h), hitrostni preizkušnji dobrega starega V70 (od meje do Pakle 1.5h) in kofetu pri Dinkotu smo Zok, Silvo* in jaz v stilu starih mačkov za začetek zlezli smer Nostalgija, slabi dve uri za dobrih 300 metrov stene. Trojni navezi je samo kakšno leto manjkalo do magične številke 150. Ko jebe EMŠO... :) Potem sva s Silvotom popoldan malo telovadila po lepih smereh v kanjonu, dokler naju ni pregnala popoldanska plohica.

*Legenda(e) za nepoznavalce:

Zok: Zoran Radetič, klubski kolega in legenda z Matice , verjetno edini plezalec na svetu ki lahko spleza 7a tudi z 90+ kg.
Silvo: Silvo Karo, plezalec svetovnega formata in legenda našega alpinizma, ki je skupaj z Knezom in Jegličem med drugim postavil nove kriterije plezanja v Patagoniji.

Avtor, Silvo in Peter Podgornik na nekem žuru v Ospu pred kakšnimi 10 leti..

Četrtek 26 april: z Zokom se zmeniva za bolj resno zadevo: smer Rajna zahteva nekaj vplezanosti, tudi svedrov ni prav ogromno. Razen boulderskega detajla 7a (Zok ga je skoraj zlezel, jaz nisem imel za burek...) sva uživala v odlični plezariji. Psiha je zrasla za en +, jutri bo prišla zelo prav...

Ponoči je bila v kempu štala, ko so se neki mladci spravili kao žurirat, pa so se v glavnem brez stila in posluha drli in težili potrpežljivi okolici skoraj do jutranjih ur. Tudi s šotorskim cimrom Silvotom sva bila skrajno strpna, saj smo bili tudi sami žurerji (smo tud še, občasno...), okrog tretje pa nama je blo dost, sva zletela ven iz šotora in ker ni kazalo na izboljšanjenja je Silvo besede mal podkrepil z dejanjem... Potem je bil mir, mladina se naslednji dan menda preselila v drug kemp...

Smer Rajna







Petek 26. april: z Zokom se zaprašiva v Črnega Tulipana. Prvi cug doleti mene, je težji od pričakovanj in podaljšam ga do previsne poči. Tam nastopi Zok, a neugodna poka, nobenga klina in sitno nameščanje friendov ga v najbolj previsnem delu prisili k počitku. Tud meni se ne godi bolje, čeprav sem že mislil da sem čez... Zadeva visi ven ko prasica, stopov zmanjka ravno tam ko bi jih najbolj rabil :( Mogoče bi šlo z vnaprej nameščenim varovanjem... al pa tud ne. Na vsak način je zadeva bolj resna od Vražje (6c). Na vrhu sva kljub bolj bednemu rezultatu zadovoljna s plezarijo. Smer sva spoznala, je dobra in še prideva nazaj...

Zok ... in ključni raztežaj v smeri Črni Tulipan

Sobota 28.april: Zok ima družinske obveznosti, z Darjotom Durjavo pa greva v še nekaj črnega: Black magic woman. Ključni cug je nama ni povšeči, veselo se prijemava za kline, ostalo pa je prav fina plezarija. Mal pa tud že čutim kvihtanje čez previse prejšnjih dni...
Zvečer pokažem v hotelu Alan na predstavitvi hrvatske ženske odprave na Čo Oju 2 filma: Gospodarja stolpov in Borderline (Čo Oju 2006). Slednji je preveden v angleščino, idejo za naslov pa mi je dal urednik revije Alpinist Christian Beckwith. Si ga je tudi ogledal in pravi, da francoski del s komentarjem ne paše zraven... Verjetno ima prav, če mal premislim.

Nedelja 30.april: poplezavam v kanjonu, popoldan pa se vsedem v avto in odrinem nazaj v LJ, tokrat sam. Dež srečam že na poti, a ne moti prav nič. Spomladanska Pakla 2007 je bila OK in to je dober znak za poletno sezono...