... je bila ena boljših v zadnjih letih. Stene, švic in sonce, zvečer pa ribe, vino in stara klapa iz moje generacije in tam okoli. Pet dni je bilo ravno prav.Anića kuk, Paklenica
Sreda 25.april: po amaterskem iskanju bližnjic med dolenjskim hribovjem (2 h), hitrostni preizkušnji dobrega starega V70 (od meje do Pakle 1.5h) in kofetu pri Dinkotu smo Zok, Silvo* in jaz v stilu starih mačkov za začetek zlezli smer Nostalgija, slabi dve uri za dobrih 300 metrov stene. Trojni navezi je samo kakšno leto manjkalo do magične številke 150. Ko jebe EMŠO... :) Potem sva s Silvotom popoldan malo telovadila po lepih smereh v kanjonu, dokler naju ni pregnala popoldanska plohica.
*Legenda(e) za nepoznavalce:
Zok: Zoran Radetič, klubski kolega in legenda z Matice , verjetno edini plezalec na svetu ki lahko spleza 7a tudi z 90+ kg.
Silvo: Silvo Karo, plezalec svetovnega formata in legenda našega alpinizma, ki je skupaj z Knezom in Jegličem med drugim postavil nove kriterije plezanja v Patagoniji.
Avtor, Silvo in Peter Podgornik na nekem žuru v Ospu pred kakšnimi 10 leti..
Četrtek 26 april: z Zokom se zmeniva za bolj resno zadevo: smer Rajna zahteva nekaj vplezanosti, tudi svedrov ni prav ogromno. Razen boulderskega detajla 7a (Zok ga je skoraj zlezel, jaz nisem imel za burek...) sva uživala v odlični plezariji. Psiha je zrasla za en +, jutri bo prišla zelo prav...
Ponoči je bila v kempu štala, ko so se neki mladci spravili kao žurirat, pa so se v glavnem brez stila in posluha drli in težili potrpežljivi okolici skoraj do jutranjih ur. Tudi s šotorskim cimrom Silvotom sva bila skrajno strpna, saj smo bili tudi sami žurerji (smo tud še, občasno...), okrog tretje pa nama je blo dost, sva zletela ven iz šotora in ker ni kazalo na izboljšanjenja je Silvo besede mal podkrepil z dejanjem... Potem je bil mir, mladina se naslednji dan menda preselila v drug kemp...
Smer Rajna
Petek 26. april: z Zokom se zaprašiva v Črnega Tulipana. Prvi cug doleti mene, je težji od pričakovanj in podaljšam ga do previsne poči. Tam nastopi Zok, a neugodna poka, nobenga klina in sitno nameščanje friendov ga v najbolj previsnem delu prisili k počitku. Tud meni se ne godi bolje, čeprav sem že mislil da sem čez... Zadeva visi ven ko prasica, stopov zmanjka ravno tam ko bi jih najbolj rabil :( Mogoče bi šlo z vnaprej nameščenim varovanjem... al pa tud ne. Na vsak način je zadeva bolj resna od Vražje (6c). Na vrhu sva kljub bolj bednemu rezultatu zadovoljna s plezarijo. Smer sva spoznala, je dobra in še prideva nazaj...
Zok ... in ključni raztežaj v smeri Črni Tulipan
Sobota 28.april: Zok ima družinske obveznosti, z Darjotom Durjavo pa greva v še nekaj črnega: Black magic woman. Ključni cug je nama ni povšeči, veselo se prijemava za kline, ostalo pa je prav fina plezarija. Mal pa tud že čutim kvihtanje čez previse prejšnjih dni...
Zvečer pokažem v hotelu Alan na predstavitvi hrvatske ženske odprave na Čo Oju 2 filma: Gospodarja stolpov in Borderline (Čo Oju 2006). Slednji je preveden v angleščino, idejo za naslov pa mi je dal urednik revije Alpinist Christian Beckwith. Si ga je tudi ogledal in pravi, da francoski del s komentarjem ne paše zraven... Verjetno ima prav, če mal premislim.
Nedelja 30.april: poplezavam v kanjonu, popoldan pa se vsedem v avto in odrinem nazaj v LJ, tokrat sam. Dež srečam že na poti, a ne moti prav nič. Spomladanska Pakla 2007 je bila OK in to je dober znak za poletno sezono...
