Žalni nagovori

Na tem mestu objavljamo žalne nagovore v spomin Pavletu s pogreba v Libeličah, 20. spetembra 2008.




Legenda
“V nasmehu nekega dneva
stopiš na svoje križišče
in streseš pesek iz popotnih čevljev
nekdo te vpraša kam hočeš
ti skriješ utrujene noge
in poveš
da si bil tam.”
/Tomaž Pengov, Odpotovanja, 1973/

Nekoč sva modrovala, da naj bi najina generacija plezala vsaj še do petinšestdeset let starosti. Ti pa si molčal, potem pa, nemara s kančkom očitka, mirno odvrnil, naj ne bom tako skromen in me popravil, rekoč, da bomo to počeli do svojih 85 let. V tem sobesedju nisi puščal dvoma.
Ob neki drugi priložnosti, ko sva govorila o tvoji plezalski podobi, si se kar strinjal z oceno, da si namreč svojevrstna kombinacija Šraufa - Staneta Belaka in Tineta Miheliča. Od prvega si simbolno in dejansko črpal neko neuničljivo, surovo moč, energijo, od drugega pa pretanjen občutek za estetiko. Temu nisi hotel nič dodati, kot da bi vedel, da bi se tudi omenjena predhodnika strinjala s takšno referenčno oznako. Od tujih plezalcev si zlasti cenil Micka Fowlerja, s katerim si se nekako primerjal po naravi dela v službi kot tudi po plezalski etiki in naboru smeri v visokih gorstvih.
Po enem zadnjih skupnih potepanj pred odhodom v Pakistan, sem tvojo sposobnost koncentracije pri plezanju na pol v šali in v prenesenem pomenu primerjal z laserjem, z neko točkovno koncentracijo in prodornostjo, osredotočenjem na problem, na oprimek, na detajl v smeri, v katerega si se brezkompromisno zagrizel in ga tudi rešil. Če ne prvič, pa drugič. Pablo, veliko sva govorila o številnih drugih temah in vprašanjih in čeravno si bil včasih zadržan, si vselej povzel svoje misli, svoje mnenje in stališče. Zdi se, da si svoj odnos do problemov, ki jih naplavlja življenje, reševal z neko matematično natančnostjo in racionalnostjo. Imel sem občutek, da tako kot plezaš tudi živiš, da skratka ne puščah odprtih vprašanj, da celovito in zbrano rešuješ tudi uganke bivanja in minevanja.
V tem tvojem načinu dojemanja, v tvojem načinu presojanja, sem sam, tako kot številni med nami, čutil neko toplo dlan, neko varno zavetje, neko gotovost, pa najsi so bili problemi in težave še tako nemogoči. V tem smislu te dojemam kot moža, ki si vselej zastavlja nove cilje, išče lepoto v omejenem številu možnosti in kombinacij, skozi idealne naravne prehode, na pošten način išče svojo smer in svojemu početju daje značilen slog, pečat in vrednoto. Videl si stvari na prvi pogled, videl marsikaj, za kar smo se drugi morali posebej potruditi in nekoč si mi dejal, da naravnost vonjaš, kako je kdo speljal kakšno smer v hribih in kako teče v sistemu skrivnostnih skalnih labirintov. Tudi zato je bilo sobivanje s teboj zemeljska sreča.
Nič kolikokrat si se prav uživaško ulegel na kakšni travnati preprogi vrh hriba in gledal v sonce. In čeprav si to doživljal vedno znova in znova, si se mi zdel takrat tako nedolžno in otroško zvedav, kot deček, ki se vedno znova čudi in občuduje to vesoljno lepoto in ta freskanten obris svetlobe in senc okrog sebe. Nekako se mi je zdelo, da hkrati globoko meditiraš na tej osi vesolja in da si hkrati enostavno srečen. Tvoj odnos do hribov in do, naj ne zveni izrabljeno, do “osvajanja nekoristnega sveta”, se je nekako samodejno razlival med nas. Občudoval in z neko spoštjivostjo si gledal stare, zarjavele kline v smereh in stenah in sam si jih imenoval “starčki”. Vedel sem, da okrog teh pomenov vidiš, slišiš in podoživljaš zgodbe predhodnikov, jih dojemaš kot nekaj poštenega, lepega, tudi drznega, kar pa sam nadgrajuješ in presegaš, kajti tem zgodbam si dodajal svojo barvo, svoje odtenke, svoje zgodbe, svoje vtise in lastne poglede. Svojo etiko in estetiko. V tem smislu si nadaljeval delo predhodnikov in mu dajal svojo specifično, osebno noto.
Zdi se, da čas, ko bomo lahko v celoti dojeli tvoj plezalski opus, sestavili neizmerno bogat mozaik, šele prihaja. Že bežen pogled nazaj razgrne neverjetno bogato bero. Veliko tega bomo znova podoživljali ob prebiranju razmišljanj iz avtorske rubrike “Izpod previsa” pa tudi iz vodnička izbora prvenstvenih smeri “39 in pol”. V zavesti med drugim ostajajo utrinki s številnih, nadvse zanimivih predavanj ter filmskih in diaprojekcij, utrinkov s tvojih odprav, v katerih si nam na platno ali na oder poskušal odstreti vpogled v lastno početje. Če rečem, da si včasih hkrati plezal, fotografiral ali snemal, naj rečem še to, da si znal tudi zelo dobro pripovedovati in pisati. Vedel si kaj želiš povedati. Leta 1987 si tudi igral, zlasti kot dvojnik glavnega igralca, v takrat nastajajočem filmu Steber o času legendarnega Joža Čopa. Oprava iz Čopovega obdobja se ti je lepo podala in četudi s patino časa, si povezal dva svetova, ki se dopolnjujeta in sta zraščena v eno.
Večkrat sem te prepričeval, da začneš pisati knjigo, ki bi jo z lahkoto, v to sem prepričan, lahko postavili ob bok najbolje napisanim knjigam s področja gorniške literature. V tem smislu ne ostajamo samo prikrajšani zate kot Človeka, pač pa tudi skromnejši za še eno izgubljeno literarno priložnost.
Ko se je zgodilo kaj neprijetnega, si citiral znameniti Šraufov medklic “je usekalo med nas!” Praznina je zdaj usekala tudi med obetavne predstavnike mlajše generacije, ki so na nek način stopili v tvoj čarni ris in tako kot čolni sledili rezu valov, ki jih pušča za sabo velika ladja. Prav vesel si bil vseh njihovih podvigov, ki so sledili tudi tvoji plezalski filozofiji “lahek in hiter”.
Nemogoče je s kronološko in filigransko natančnostjo zajeti vse postaje na tvoji poti. Na njej so nedvomno mejniki in razpotja, ki si jih zavestno in disciplinirano oblikoval. Najprej v svoji zavesti in v želji po preseganju že narejenega, že opravljenega. In prav neverjetno, kako si iz vsega tega spet znal postaviti nove cilje, črpal nove ambicije, ideje, projekte, izzive. Nekoč si rekel, da z vsake odprave prihajaš s številnimi novimi idejami. Kot da bi v knjigi poglavju sledilo novo poglavje in temu spet naslednje. V enem od številnih dopisovanj, po eni od odprav, si mi za perujske Ande napisal “Ne skrbi, deviškega terena je tu še za sto let. Spet sem odkril par novih izzivov......” Kakor da bi si Peru rezerviral tudi za destinacijo svoje, pogojno rečeno, pozne gorniške dobe, ki bo sledila času ekstremnih odločitev in dejanj, kamor se boš vedno znova vračal in kjer boš izsanjal svoje sanje. Sicer pa te tam tako ali tako imajo bolj za svojega kot za Slovenca.
Poskušam preposlušati številne glasbene komade, ki si jih tudi sam poslušal. Seveda, gre za stare rockerje iz benda Wishbone Ash. Njihovo glasbo si večkrat dodajal kot zvočno kuliso k svojim fotografijam, za svoje projekcije, in kolikokrat si tudi meni polepšal dolg dan v službi, ko si mi v priponki enostavno poslal z občutkom izdelano galerijo iz kakšnega skupnega potepanja. Kot stari renesančni mojstri si tudi v tem smislu imel izostren občutek za “red, težo in pravo mero” in galerijo kot na pladnju ponudil, rekoč, “kaj pa takole?” Lahko bi dejal “rust never die” in ti tvoji postarani Wishbone Ash, ki tako kot ti na svojem področju, še vedno igrajo, bi usekali tisti dolg legendarni komad Phoenix in poslušali bi ga skupaj, ti pa bi se kot čarobna ptica vrnil med nas in se samo nasmehnil.
Odlikovala te je vrlina, da si tudi obrnil, ko si dojel, da je to nujno. Pa čeprav le 50 metrov pod vrhom, kot se ti je zgodilo leta 1987 pod Daulagirijem. Leta 1989, nekaj tednov po odpravi na Šiša Pangmo, ko sta z Andrejem Štremfljem potegnila 2200 m visoko prvenstveno smer čez jugozahodno steno, sem te obiskal v ljubljanskem kliničnem centru. Zaradi omrzlin si takrat izgubil nekaj prstov na nogah in od takrat si imel tudi občutljive in ranjene konice prstov na rokah, ki so jih zdravniki morali nekako spraviti v red. Bil si ranjen in prizadet. Dojel sem tudi, da za goro sam nisi bil pripravljen dati niti prsta. Pa vendar se ti je to zgodilo. Ampak, v tistem konkretnem primeru na Šiša Pangmi si ti vedel, zakaj in tudi natančno si analiziral trenutek, ko si se bil zavedal, da se to lahko zgodi. Strogo racionalno si vedel in tako si tudi presojal posledice. V tvojih očeh je bilo takrat razbrati, da kljub bolečini in zaskrbljenosti vendarle misliš naprej in da te to ne bo ustavilo.
V svojih letih mojstrenja si zlasti v Julijcih sestopal po smereh, po katerih je večina garala navzgor. V slogu “gor-dol-gor-dol” si povezoval po več smeri v enem dnevu, kar ne govori le o tvoji izjemni telesni kondiciji, pač pa tudi o zbranosti, prav neverjetni intuiciji in smislu za orientacijo. Bil si član legendarne, mušketirske naveze: Franc Knez, Janez Jeglič, Peter Podgornik, Silvo Karo, Slavko Svetičič. O tem obdobju znajo več povedati Franček, Peter in Silvo, s katerimi ste počeli neverjetne vragolije, ki so to našo deželico trdno poziconirale na alpinističnem zemljevidu sveta. Marsikaj, tudi o tebi, bomo bržda še izvedeli iz Frančkove knjige Ožarjeni kamen, katere izdajo si tudi ti z veseljem pričakoval.
Plezal si praktično na vseh celinah, od severnoameriškega granita, do patagonskih stolpov, od slovenskih gora do Dolomitov in Centralnih Alp, od Paklenice in Tulovih gred, Ospa, Kala in Glinščice, do sultanata Oman, od pakistanskega Karakoruma do nepalske ali tibetanske Himalaje. V svojih brezdaljnih sanjah si bil še marsikje drugje...
Nekoč sva v Huarazu, v neki izložbi gledala veliko fotografijo, posneto z vrha Everesta. Spomin ti je zaplaval na leto 1997, ko si brez dodatnega kisika, s tibetanske strani stopil na vrh Zemlje. Stal si na petih osemtisočakih. Rekel si, da si svet pod seboj takrat videl natanko tak kot ga kaže fotografija, kot da bi bila posneta iz vesolja in da si tudi resnično imel fizični občutek za empirično dejstvo, da živimo na okroglem planetu. Leta 2006 si na Everest pogledal z vrha Čo Oja, potem ko si čez jugozahodno steno v enem dnevu odsoliral prvenstveni vzpon in zatem živalsko garal po globokem snegu proti vrhu. Tvoja duša pa se je zlasti mučila kasneje, ko si pričal o poboju nemočnih tibetanskih prebežnikov čez sedlo Nangpa La. Takrat si spet poklical po telefonu in prizadeto pripovedoval o pošastnem poboju, o tem pa med prvimi, na svetovnem spletu, obvestil tudi svetovno javnost. Šele kasneje si govoril o svojem vzponu.
Ob svojih epskih vzponih, ki se razvrščajo med postaje na tvoji plezalski poti, si užival tudi ob neštetih manjših in manj pomembnih dejanjih. V tem življenskem plimovanju si uspešno krmaril tudi v profesionalnem delovnem okolju. Vzporedeno si, ko se je le dalo, treniral, tekel, kolesaril, tekmoval na lednih tekmah. Uspešno si sodeloval na maratonskih tekih.
Leta druženja sem si nenehno drznil domišljati skozi odnos “mojstra in njegovega vajenca”. Imel si svoj “mind”, svojo karmo in karizmo, svojo smer, svojo linijo, svojo vztrajnost in večkrat tudi tisto značilno jekleno kljubovalnost, ki je obrusila največje gornike. Skromno sicer menim, da sam nisi potreboval prestižnih nagrad, čeprav si se jih iskreno veselil. V smislu postavljanja meril in plezalske etike si pisal in objavljal v najbolj priznanih specialističnih mednarodnih revijah; ameriških, španskih, poljskih. Na ta način nisi poskrbel samo za promocijo lastnih idej in argumentacijo stališč, pač pa si skozi to kvalificirano optiko poskrbel za širšo pozornost svetovne javnosti do slovenskega alpinizma in njegove uveljavitve.
Ob svoji planetarnosti si znal poiskati in deliti tudi drobne skrivnosti na bližnjih stezah in poteh okrog doma v Mačkovem grabnu, kjer si preživel mladost. Kako si se veselil ozkih stezic in vzpetin, ki se jih, seve ne brez težav, da prekolesariti tudi v hladnejšem vremenu. In tudi od tam, če nisi bil ravno globoku v gozdu, so se odstirali naši hribi, ki so mamljivo pritegovali tvoje poglede. In mama na domačiji v Mačkovem grabnu je potem ponudila orehe in šilce domačega. In potem se ti je spet mudilo domov, k Nadi in k Ani Karin.
Ker je pesnik Iztok Osojnik tako dobro opisal tvoj značaj, naj mi bo dovoljeno, da se v teh dneh bolečine, zatečem k njegovemu citatu: “Neskončno vzdržljiv, kakor da ne pozna strahu. Človek brez psihe. A le na zunaj. Tu pa tam so skoraj neopazne pripombe vseeno izdale, da se je na težkih mestih vendarle nekaj dogajalo v njegovi duši. Ponavadi je take trenutke sam opisal s kakšno šaljivo opazko. Nikoli ni popustil. Tudi v steni je toliko časa motovilil okrog težkega mesta, da je na koncu našel način, kako ga preplezati. Prej molčeč kot zgovoren, toda nikakor ne dolgočasen. Eden redkih ljudi, s katerim se je dalo molčati. Odličen prijatelj in pretehtan in topel človek. Nikoli se ni rinil v ospredje, umirjeno je stal ob strani in sledil dogajanju okoli sebe. Nikakor pa se ni podcenjeval. Vedel je, kaj zmore in kaj je storil, bil je ponosen na vzpone, ki jih je opravil in rad je imel družbo, v katero se je z veseljem vključil.... Bil je izreden človek, a v tem skoraj neopazen. Šele, če si ga poznal dalj časa, si se zavedel, za kakšnega človeka gre. Ko si ga enkrat spoznal, si videl, da njegova človeška globina nima dna. Človek v življenju sreča le malo takih ljudi. Biti Pavletov prijatelj je bila redka sreča. Plezati z njim pa še večja”. Tako o Pavletu med drugim poet in prijatelj Iztok Osojnik.
Tine Mihelič, tvoj starejši drug, je, po skoraj tragičnem ledenem viharju v Druju, ko ga je smrt že pobožala in je bil že onkraj tega sveta, nekoč dejal, da “smrt v gorah ni nič hudega, da je pravzaprav skoraj prijetna.”
25. avgust 2008 je le bežen trenutek v življenju Mustagh Towerja, vendar bo ta dan za vselej zapisan na njegovem obličju. Kot je v nekem drugem kontekstu zapisala Tinetova mehka duša, je “visokogorski svet mrtva, življenju sovražna narava. Njegovo zgodovino pišemo ljudje, ki tudi edini oživljamo puste ledene planote in divje grebene. Tja gor nas vedno žene nepojasnjeno hrepenenje, kot da bi iskali nekaj, česar nam naša na videz tako popolna civilizacija ne more nuditi. Vedno znova bomo v odljudnih prostranstvih iskali to, kar smo si odvzeli sami.”
Vem, še bodo sončni zahodi. Še bo sonce grelo, vendar ta svetloba ne bo več tako topla, svetla in mehka. In še bodo večeri. In bodo sijale zvezde na nebu. Žal, bo teh svetlih luči okrog nas manj kot doslej.
Nekoč in nikje se gotovo vidimo. Zatorej: “No siesta, Pablo!”

Libeliče, 20. september 2008
Miha Lampreht



V spomin Pavle Kozjek (1959 - 2008)

V soboto popoldne so se Pavletu najbližji - žena Nada, hči Ana Karin, sorodniki in prijatelji - na pokopališču v Libeličah na Koroškem zadnjič poslovili od nepozabnega človeka. Čeprav >ga ni bilo<>, pa se je vrhu kupa neurejenih starih izvodov našla prav tista številka Poleta, na kateri je Pavle, zadaj pa mogočna gora. Med vožnjo mimo Mačkovega grabna, tja nas je vleklo, kot bi nas klical, se je zdelo, da se pelje poleg tudi on. Na gorskem kolesu je sedel kuštrav mladenič in divje gonil - kako podoben je bil Pavletu, ko smo ga, po dolgem prigovarjanju, pred leti spravili na gorsko kolo in na dirko, od Planice do Tamarja. >Mater, je ..,<, je dejal, nam pa se je zdelo imenitno, da je bilo težko tudi nekomu, kot je Pavle, takorekoč za nas v dolini živeče, človeku z drugega sveta. Spomini... Kolikokrat smo mu rekli, naj začne kolesariti, pa ni in ni začel... Letos je zastavil, v hecu smo ga povabili, če gremo skupaj na državno prvenstvo za veterane, v kronometru, v Solkan, in je pristal. Za trening v Himalajo, je dejal. Zadnjič smo peljali skupaj. Vsaj telesno. Pavletovo klicanje je bilo tako močno, da smo se vsi, ki smo ga poznali in ga imeli radi - in se nam je zdelo, da nas je imel rad tudi on - nekaj časa obnašali, kot da se ni nič zgodilo in je še vedno med nami. Verjamemo, da je tudi bil. Lahko, da je drugače, da nas ni iskal on, da smo ga s svojo žalostjo in obupom klicali sami in ga tako priklepali nase in na svet, ki smo ga poznali za časa, ko smo s Pavletom delili življenje. Dan pred slovesom v Libeličah smo z ženo Nado na kolesu počasi pobirali doline, klančke in mirne vrhe v Polhograjcih, iščoč odgovore in urejajoč težke misli, ki pridejo v času, ko nekoga ni več. Bolj ko smo mislili, da se peljemo stran od Pavletu, bližje je prihajal. Bolj ko je šlo popoldne v večer, jasnejši je bil njegov obris. Toda ... Pavle bi želel, da ga zdaj spustimo od sebe, da bo lahko v miru splezal na svoj vrh. Verjamemo, da je popolnoma miren, saj je videl, kaj je pustil za seboj in kako smo se tisti, ki smo si z njim delili vsakdan, naj bo v dolini ali gorah, v urah naše žalosti pogovorili z njim in s samim seboj. Kako rad nas je imel Pavle?, se dandanes mnogi sprašujemo. Svoje najbližje brezmejno, nepopisno ponosen je bil na hči na ženo, ki sta osmišljali njegovo življenje, na svoje domače, na Mačkov graben. Tudi na Libeliče, kjer so si hoteli postaviti občasno domovanje. >Pavle je najprej napeljal internet, da bi s prenosnikom v rokah ne begali okoli sosednih kmetov in se priklapljali,<>tole pa ni v redu.> In takrat, sedela sva pisarni in se menila o novih zgodbah, je bil prvič drugačen in nekateri smo nekako čutili, da je po svoje že odhajal. Nekatere stvari v slovenskem alpinizmu in povezovanju z mediji mu niso bile všeč, še več, čutiti je bilo, da ga površno podane in zgodbe s pol resnice zelo motijo, verjetno celo bolijo. In še nekaj je letos, pred odhodom, prvič dejal. Da je telesno tako dobro pripravljen, kot verjetno še ni bil in ne bo nikoli več. Čudno je zvenelo, nikoli ni tako govoril.
Pavle ni bil človek, ki bi hotel kakorkoli prizadeti druge. Ko smo ga prosili, naj v reportažo, ki jo je napisal, doda tudi tisto, kar je povedal, pa tega v besedilu ni bilo, ni hotel. Prav tako ni želel objaviti fotografij, ki bi kazale, v kako nemogočih razmerah je plezal. Ni želel, da bi njegovi najbližji še bolj trepetali zanj, kot so.
Pavle je v vsakdanje branje ponovno prinesel vrhunsko planinsko literaturo. Kar je napisal, kot reportažo, je požlahtnilo naš časopis in njegovi vsakoletni opisi tistega, kar naj za varen korak vzamemo v gore, je zagotovo nekaj najboljšega, kar je bilo s tega področja napisanega pri nas. Tehnični opis, zavit v neskončno ljubezen do gora. Gora, ki jih je privoščil vsakomur. In knjiga, ki jo je želel napisati; to bi ne bilo le vrhunsko branje za tiste, ki tako ali drugače živijo za hribe, temveč tudi obogatitev slovenske literature nasploh. Ni pomembno, kako poveš, pomembno je, kaj poveš. Resnica in poštenje.
Naslednje, kar bomo napisali, Pavletu ne bi bilo všeč, pa vendar. Pavle je odšel v svojo zadnjo steno, ker je želel nekatere stvari postaviti na svoje mesto. Pri sebi, v slovenskem alpinizmu in v javnosti nasploh. Na tisto, kar mu ni bilo všeč, je želel odgovoriti na način, kot je najbolje znal. Odgovoril je, pošteno, dobesedno do konca.
Zapustil nam je veliko breme: da ga tisti, ki smo razumeli njegovo zadnjo pot, in ki nas je imel rad, ne bomo razočarali. Da bomo tisto, kar je v življenju edino pomembno, ljubezen, spoštovanje, dostojanstvo, poštenje in resnico, tkali v svoj vsakdan. Ne zato, ker je on tako želel. Zato, ker je tako edino prav - pa naj bo to v današnjem času še težko, je to edina pot.
S Pavletom smo tekli, kolesarili, pisali, fotografirali, spili in se smejali, s Pavletom smo delali Polet, kot smo si ga želeli, da bi prišel med bralce - in Pavle je verjel v našo revijo. Ne tako dolgo nazaj je poklical, ko smo v neko kolumno vtkali del alpinizma in bili površni, in nas opozoril: >Tvoje zapisano velja, ljudje dajo veliko na tvojo besedo. Ni dobro, da si bil površen, saj bodo tako stvari, ki se niso zgodile, v javnosti sprejete, kot da so se.> Imel je prav ... Zaradi tega, ker nas je omejevala dolžina zapisa, smo predstavili neresnico. Kakorkoli obračamo, na koncu je bilo tako. Tudi ta naš površen zapis je pripomogel, da je šel Pavle postavljat resnico, skrito v nevarni gori, kjer velja le to, kar si, in ne to, za kar želiš, da bi drugi mislili, da si.
Tisti, ki smo ga poznali, se lahko spomnimo v sebi: nikoli v njegovi družbi nismo bili žalostni - smo kdaj pomislili na to? Pavle nam jo je tako malo zagodel, saj nam je vso količino žalosti namenil v enem kosu. Morda nam je tako hotel povedati, da se stvari vedno poravnajo - tudi če so zelo neenakomerno ali krivično razdeljene.V Libeličah se je počasi spuščal mrak, polje, zadaj, na avstrijsko stran in proti Dravi, so jemale sence. Komaj, komaj smo govorci še zmogli svoje na papir vtkane misli spraviti iz sebe.
In Pavle... Zdelo se nam je, da je stal v kotu, s tistim svoji pogledom, uprtim v tla, ko mu je bilo malo nerodno, morda se je tudi malo prestopal, z rokama vtaknjenima s palci v žepa, glavo je obračal sem in tja. Želel je oditi. Govoril nam je, naj ga izpustimo, da nas je imel rad. In mi smo imeli radi tebe, Pavle. Neznansko te bomo pogrešali. Plezaj v miru, dragi prijatelj, pazili bomo na tvoji punci.
Tvoji prijatelji iz Poleta in vsi, za katere si bil veliko več, kot si si kdajkoli mislil.

Primož Kališnik


Pavle Kozjek 1959 - 2008

Spoštovana žena Nada, hčerka Ana Karin, spoštovani starši, brat in sestre, spoštovani žalni zbor. Dovolite mi, da v imenu Statističnega urada RS spregovorim o Pavletu, našemu sodelavcu, strokovnjaku, vodji projektov, mentorju in velikemu človeku, ki je kljub vrhunskim alpinističnim rezultatom uspešno nadaljeval in zaključil šolanje ter postal magister informacijskih sistemov in vodja zelo pomembnega dela v našem uradu.
Z jasno strategijo razvoja na področju upravljanja podatkov je Pavle uvajal novosti v procese na slovenskem statističnem uradu, hkrati pa je s svojim znanjem in izjemnim občutkom za timsko delo, v domačem in mednarodnem okolju, bistveno prispeval k razvoju in uporabi orodja za zajem in kontrolo podatkov ter za izvajanje telefonskih anket.
Pavletova tankočutnost do sodelavcev je prišla še posebej do izraza pred leti, ob začetku menjave informacijskega sistema, ko je izdelal vrsto standardnih programskih rešitev, ki so nam olajšale zahtevne spremembe. Takrat smo spoznavali njegov izreden občutek za sodelavce in njegovo predanost delu in pripadnost Statističnemu uradu. Svoje znanje in izkušnje je nesebično razdajal, razumel je probleme sodelavcev in na izjemno miren način pomagal razreševati strokovne in osebne zadržke, težave.
Ob njegovi prerani smrti so njegovi najožji sodelavci zapisali: »Z občutkom, da se nanj vedno lahko zanesemo, ob njegovem spodbujanju, da vsi zmoremo še več, je bilo vedno lepo sodelovati z njim, posebej radi pa se bomo spominjali, kako nas je – po vsakem svojem alpinističnem uspehu – v doživetih pripovedovanjih popeljal s seboj na za nas nedosegljive vrhove gora. Tako smo tudi mi v mislih potovali po najlepših gorstvih sveta in spoznavali tamkajšnje ljudi in navade. Čeprav je bil vrhunski alpinist, smo vedno znova ugotavljali, kako preprost in človeški je. Pogosto nam je rekel: meje so veliko višje, kot mislimo, da so. Ljudje zdržimo zares veliko – ko že misliš, da je konec, še zdaleč ni konec … Verjeli smo: ne, Pavletu se tudi v gorah ne more nič zgoditi!»
In vendar smo ostali brez zanesljivega sodelavca, izjemnega človeka. Vedno je bil pripravljen svetovati in pomagati. Njegova preudarnost in odločnost sta v njegovih najožjih sodelavcih vzbujali željo in potrebo po višjih ciljih. Znal je ceniti dobro opravljeno delo, predvsem pa je verjel, da timsko delo prinese boljše rezultate na hitrejši način.
Pavle je v vsakem sodelavcu skušal poiskati prav najboljše, zato je bilo naše zaupanje vanj zelo veliko. Vse te njegove odlike so vzpodbujale povezanost tudi med sodelavci. Bil je človek, poln poguma in energije, poštenosti in humanosti, nezlomljivosti in duhovitosti.
Pavle je ostal za vedno v gorah, kamor je tako rad zahajal. Projekte, v katere je bil vključen, bomo morali nadaljevati brez njega, delavci, ki jih je vodil, so ostali brez prijaznega in razumevajočega vodje in vsi sodelavci v uradu žalujemo za njim.
Pavle, jaz se te bom spominjala kot mirnega človeka z velikim strokovnim znanjem in s pripravljenostjo za sodelovanje. Kot generalna direktorica sem bila ponosna na tvoje strokovne in alpinistične uspehe. Praznina, ki je nastala v naših srcih in pri delu, boli.
Pavle, počivaj v miru v naročju vrhov, kamor si tako rad odhajal, a so žal odločili o tvoji prezgodnji smrti.
V imenu tvojih sodelavcev ti sporočam, da smo ti hvaležni za vse in zelo te bomo pogrešali.
Izrekamo iskreno sožalje družini in vsem, ki žalujejo.
V imenu sodelavcev Statističnega urada Republike Slovenije.

Mag. Irena Križman, generalna direktorica
Libeliče, 20. septembra 2008


V spomin na sodelavca mag. Pavleta Kozjeka, 1959–2008

Statistični urad žaluje za sodelavcem, izjemnim človekom.

»… meje so veliko višje, kot mislimo, da so.
Ljudje zdržimo zares veliko – ko že misliš, da je konec, še zdaleč ni konec …«Pavle Kozjek

Pavle Kozjek, magister informatike in vrhunski alpinist, je svoja otroška leta preživel v Mačkovem grabnu v Polhograjskih dolomitih. Diplomiral je na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, smer uporabna matematika, in se kot štipendist Statističnega urada RS januarja leta 1988 tam tudi zaposlil. Svoje višješolsko izobraževanje je nadaljeval na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju in leta 1996 pridobil naziv diplomirani organizator dela – informatik. Želja po stalnem izpopolnjevanju tudi pri strokovnem delu ga je usmerila v odločitev za podiplomski študij. Junija 2001 je magistriral na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju ter pridobil naziv magister znanosti s področja organiziranja informacijskih sistemov. Od leta 1997 je na Statističnem uradu vodil Oddelek za informatizacijo zajema in urejanja podatkov. Bil je tudi mentor številnim mladim informatikom.

Z jasno strategijo razvoja na področju upravljanja podatkov je Pavle uvajal novosti v procese na slovenskem statističnem uradu, hkrati pa je s svojim znanjem in izjemnim občutkom za timsko delo, v domačem in mednarodnem okolju, bistveno prispeval k razvoju in uporabi orodja za zajem in kontrolo podatkov ter za izvajanje telefonskih anket. To orodje, t. i. BLAISE, izvorno razvito na nizozemskem statističnem uradu, je Pavle, redni aktivni udeleženec mednarodnih konferenc BLAISE, sooblikoval in tako prispeval k njegovi izpopolnitvi. S tem je Statistični urad RS postal član prestižnega kluba držav uporabnic orodja Blaise in soustvarjalec strateškega razvoja tega orodja, Pavletov ključni prispevek na slovenskem statističnem uradu pa je bila prav nadgradnja orodja za hitri vnos podatkov in interaktivno kontrolo podatkov.
Pavle je ostal za vedno v gorah, kamor je tako rad zahajal. Projekte v katere je bil vključen bomo morali nadaljevati brez njega, delavci katere je vodil so ostali brez prijaznega in razumevajočega vodje in vsi sodelavci v uradu žalujemo za njim.Pavletova tankočutnost do sodelavcev je prišla še posebej do izraza pred leti, ob začetku menjave informacijskega sistema, ko je izdelal vrsto standardnih programskih rešitev, ki so nam olajšale zahtevne spremembe. Takrat smo spoznavali njegov izreden občutek za sodelavce in njegovo predanost delu in pripadnost Statističnemu uradu. Svoje znanje in izkušnje je nesebično razdajal, razumel je probleme sodelavcev in na izjemno miren način pomagal razreševati strokovne in osebne zadržke, težave.
Z občutkom, da se nanj vedno lahko zanesemo, ob njegovem spodbujanju, da vsi zmoremo še več, je bilo vedno lepo sodelovati z njim, posebej radi pa se bomo spominjali, kako nas je – po vsakem svojem alpinističnem uspehu – v doživetih pripovedovanjih popeljal s seboj na za nas nedosegljive vrhove gora. Tako smo tudi mi v mislih potovali po najlepših gorstvih sveta in spoznavali tamkajšnje ljudi in navade. Čeprav je bil vrhunski alpinist, smo vedno znova ugotavljali, kako preprost in človeški je. Pogosto nam je rekel: »… meje so veliko višje, kot mislimo, da so. Ljudje zdržimo zares veliko – ko že misliš, da je konec, še zdaleč ni konec …«. Verjeli smo: ne, Pavletu se tudi v gorah ne more nič zgoditi!

In vendar smo ostali brez zanesljivega sodelavca, izjemnega človeka. Vedno je bil pripravljen svetovati in pomagati. Njegova preudarnost in odločnost sta v njegovih najožjih sodelavcih vzbujali željo in potrebo po višjih ciljih. Znal je ceniti dobro opravljeno delo, predvsem pa je verjel, da timsko delo prinese boljše rezultate na hitrejši način. Pavle je v vsakem sodelavcu skušal poiskati prav najboljše, zato je bilo naše zaupanje vanj zelo veliko. Vse te njegove odlike so vzpodbujale povezanost tudi med sodelavci. Bil je človek, poln poguma in energije, poštenosti in humanosti, nezlomljivosti in duhovitosti.

Hvaležni smo mu za vse in zelo ga bomo pogrešali.

Sodelavci s Statističnega urada RS

mag. Irena Križman, generalna direktorica



Dragi naš Pavle

Težko mi je karkoli spraviti iz sebe, ker moja duša še ni sprejela dejstva, da te ni več med nami.
Vem, da če bi si izbiral kraj zadnjega počitka, bi si ga izbral v večnem ledu Himalaje, ampak Pavle, bilo je prezgodaj, toliko bi lahko še doživeli skupaj, toliko smo si imeli še za povedati.
Ko smo se pred 20 leti spoznili nisem mislil, da se bo med nami razvilo tako prijateljstvo, še manj pa sem si mislil, da bo tak vrhunski alpinist mene začetnika vzel pod svoje okrilje in se trudil iz takega brezupa narediti dobrega alpinista.

Prvič sem s tabo preplezal slap, prvič sem šel s tabo v zimsko smer, prvič sva z Jasno videla Peru s tabo, popeljal si naju v svet lednih tekem in celo v Paklenico si mi ti odprl vrata. Pa vendar to ni bilo tisto največ, največ je bilo prijateljstvo s tabo, z Nado in z Ano Karin, ki je naši družini vezalo bolj kot alpinizem. To prijateljstvo in ta povezava ostajata, čeprav se ne bomo nikoli več skupaj navezali na vrv. V steni Mustagh Towerja nismo izgubili samo enega najboljših alpinistov, predvsem smo izgubili prijatelja, brata, sina moža in očeta, kar se ne da nadomestiti. Ne smemo pa pozabiti vseh tistih lepih let, ko si bil z nami in nas osrečeval in včasih tudi ujezil. Ne smemo pozabiti tudi na to, da del tebe še vedno živi v tvoji hčerki, v tvojih delih, mislih in spominih nate. Za vse to lepo, kar si nam dal ti moramo biti hvaležni in se tega veseliti kljub bolečini ob tem, da si nas na tem Svetu zapustil.

Če nas sedaj gledaš veš, da za nas ne boš nikoli umrl, da boš večno živel v naših srcih in spominu.

Tvoj zvesti učenec

Andrej