Državno prvenstvo

... pa ne v alpinizmu, bognedaj - pač pa v plavanju, poteka te dni na Kodeljevem. Ana Karin se je najbolj odrezala včeraj v težkih razmerah (nevihta, kakšnih 15 stopinj) na 200 m prosto, danes pa je v finalu še na šprinterskih 50 m. Dejmo ta velika ta mala, foter drži pesti... :)

Climbing life, julij 2007

Za nadaljevanje klikni tukaj, nato na fotko...

Prav poseben občutek

... je, ko zdrav kot riba prideš z odprave, kjer se ti (recimo) res lahko kaj zgodi. Potem greš v službo, med klime, ventilatorje in čez par dni te zadane pljučnica in do nadaljnjega položi v posteljo, kjer se v lastnem zosu kuhaš do neznanega datuma v prihodnosti. Jebemti !!!

Odhod in prihod

Predzadnji dan v Huarazu je agencija Mountclimb organizirala alpinstični filmski večer: dva filma iz Andov in eden iz Himalaje. Z Aritzosva dogajanje na platnu komentirala v živo.


"Festival"je pravzaprav nastal po spletu naključij, ko organizatorjem a prireditev pred dvema tednoma ni uspelo zagotovoti projektorja, spektakel na plezalni steni pa je odpadel, ker niso uspeli pravočasno priviti oprimkov. "Un disastre..." je rekel organizator Alfredo in hitro organiziral novo prireditev. Obisk je bil dober.






Vožnja iz Huaraza v Limo in polet nazaj domov sta minila brez pretresov. Grega se je nato napotil proti New Yorku in se predvidima vrne kak dan kasneje, mene pa sta Nada in Ana Karin pričakali v Benetkah.

Dnevi v Huarazu

...vseeno tecejo bolj pocasi kot v hribih. Najini Andi gredo h koncu. Zato sva se vceraj odpravila na se en izzlet z bicicletami. Tako ali tako zaradi strajka ni bilo kaj dosti izbire, saj je bil ves promet (razen kolesarski) zablokiran.

Cez skale, steklo in kaktuse...

Idilicna dolina Rajucolta, ki te pripelje pod Huantsan (6395m) je bila kar trd kolesarski oreh, posebej za najine riti, ki niso vajene perujskih MTB standardov. Nisva sla cisto do konca...

Zvecer pa smo nekoliko proslavljali najin Stonehenge. Atitza se je vrnil s hribov in zaceli smo v El Tambu , ki pa glede muzike se zdalec ni vec to, kar je bil nekoc.

Grega in Pavle (Eslovenia), Aritza (Pais Vasco) in Casillero del Diablo (Chile)

Za kaki dve uri smo zato preselili v bliznji bar z imenom Zero Drama, kjer sva se z Gregom na šanku postavila v pozo malega kipca na sredini. Pa potem še malo nazaj v Tambo, ki je bil tistega večera spet precej slovenski... Ce bi bil v Huarazu kaksen petelin, potem bi ga na poti domov verjetno slisali :)

Tres huecos (levo lastnik bara, plezalec Javier :)







Slovenski (štajerski) El tambo

Plezarija v 15 slikah

Preden gremo v steno se zahvaljujem vsem, ki ste drzali pesti, se posebej Nadi (medtem je tekmovala na Ironman Austria in po uradnih podatkih osvojila 2. mest0 v svoji skupini - bravo !) in Ani Karin, ki sta prenasali mojo odsotnost. Pa blejzistom z mojega oddelka seveda (gl. Blaise system) ki so medtem uspesno podpirali vseh 12345... statisticnih raziskav.


Petek 6.julij




Okrog pol cetrte ure ponoci sva se zacela spravljati iz sotora. Dostop je bil kratek, sledilo je kakih 200 m ne prestrmega ledu. Dobre tri ure kasneje sva s kar nekaj spostovanja stala pod skalno steno, ki je zgoraj ze zarela v soncu.

Spodaj pa je bilo mraz, veter je dodal svoje in hitela sva s plezanjem cez prve skale pod grebenom, kjer sva upala na sonce.

V prvem zares strmem raztezaju sva pod gladko plato (VI) naletela na klin z vponko: tam se je ocitno koncal angleski poskus pred 21 leti...

Cetrti raztezaj naju je pripeljal na posevno gredino. Gregson je obcasno, kjer je bila prilika uporabil tudi svoje hude stroje...

Pogled navzgor pred zacetkom petega raztezaja je bil kar resen: zdaj je bilo lazje razumeti strah pred "hanging bivouac" angleske naveze, ki je poskusala pred 21 leti...

Izbrala sva desni sistem poci, plezanje v neverjetni skali pa naju je na koncu vseeno pripeljalo na vrh 40 m stolpa (na levi)

Vulkanska skala je nudila prav posebne moznosti varovanja...

... a prav zadnjih 15 m v tem "monolitnem" raztezaju (VII) je bilo treba potegniti v glavnem "na psiho": leva in desna stena sta bili gladki, camalotov za off-width pa nisva imela.

Gregson si je privoscil se izlet na stolp in pripomnil, naj hitro zategnem, ce se zadeva slucajno zacne nagibati na ven...

Stolp je ostal na mestu, zato pa je za ogrevanje poskrbel "scary corner" v naslednjem raztezaju. Nekaj tonski blok se je nekoliko premaknil in iz camalota stevilka 4 skoraj naredil 3.5. Vseeno sem ga po nekajminutni obdelavi s cepinom dobil ven, Gregson pa se je z zahtevno precnico (VII+) prebil v sosednji sistem poci na desni.

V zaru borbe ni opazil, da ocala niso vec tisto, kar so bila zjutraj...

V sedmem raztezaju sva nadaljevala po "dvobarvnem" kotu, ki ni presegal seste stopnje. Kljub soncu nama ni bilo vroce, saj je mrzel veter z vzhoda ves cas skrbel za hlajenje.

Dolg raztezaj naju je pripeljal na policko, od koder sva ze videla greben. Je tisto na desni vrh, ali bodo (kot ponavadi) za njim se dva ali trije naslednji, visji...?

Vrh je bil pravi. Dva dolga in nemarno krusljiva raztezaja po grebenu sta naju pripeljala tik pod skalno glavo, najvisjo tocko Puscanturpe Este.

Po devetih urah plezanja sva imela veliko razlogov za dobro voljo, ceprav sva se morala zaradi skrajno krusljive skale odpovedati najkrajsemu sestopu-smeri prvopristopnikov. Nazaj se bova spustila po najini smeri.

Tudi pogled na jezerca in planote Huayhuasha je bil vreden truda...











Kaj vec si od plezalnega dneva tezko zelis. Enkratna plezarija (z nekaj delikatnimi detajli), lepa
linija, prva smer v steni, drugi vzpon na vrh (ce so podatki v vodniku tocni), vrnitev sicer ponoci, a se pravi cas... In za konec se poslabsanje vremena naslednji dan, ko smo z Antoniom ubirali pot nazaj v Cajatambo.


Lep pozdrav do naslednjih novic.

Cetrtek 5.julija - drugi dan dostopa

Drugi dan ni bil dolg niti naporen. Potem ko je Antonio nalozil tovore na osle (pardon - ena od zivali je bila burpaka, krizanec med oslom (sp. burro) in alpako - tako sva dognala z Gregsonom) smo se napotili po poloznih meliscih proti steni.

Le dobre tri ure smo rabili do mesta kjer sva z Gregom nato postavila sotor - bazni tabor. Antonio se je raje vrnil v dolino. Vidimo se "pasado mañana temprano", pojutrisnjem zgodaj zjutraj, smo se zmenili...

"Stonehenge"

...se imenuje prva smer v doslej nepreplezani vzhodni steni 5410 m visoke Puscanturpe Este v perujski Cordilleri Huayhuash. Z Grego Kresalom sva jo zlezla 6.julija v skupno 14 urah (vzpon in sestop). Ce se zdi ime nenavadno - spodnja slika pove veliko o "arhitekturi" te stene, ki je bila posebno plezalsko dozivetje. Po razpolozljivih podatkih je to sele drugi vzpon na vrh nasploh (prvi: Anglezi leta 1986, podrobnosti niso znane).

Dnevi v Huayhuashu so si sledili takole:

Torek, 3.julij

Taksi naju za 200 USD odpelje v Cajatambo. O dolzini poti sva slisala razlicne ocene, od 8 do 12 ur; zadnjan cifra je bila precej blizja resnici. Kilometri tu ne stejejo; zakaj ne, se vidi iz spodnje fotke

V vrocih prasnih kanjonih in soteskah reke Pativilca je bilo treba nekajkrat zavihati rokave in pripraviti pot najinemu taksiju.

Ko smo po 11 urah voznje dosegli Cajatambo si je najin sofer obrisal pot s cela. Prvi problem je bil resen. V prenociscu poleg glavnega trga (Plaza de armas) sva nasla tudi ariera (vodica oslov) za najine tovore.

Deklica ob cesti pred Cajatambom prodaja bonbone

Sreda, 4.julij

Okrog osmih skupaj z arierom Antoniom odrinemo na pot. Na vrhu hriba se odpre pogled na dolino reke Pumarinri - tu se pricne Huayhuash z juzne strani.

Po dolini Pumarinri smo prehodili skoraj 30 km

Pot ni bila naporna in nekaj prizorov je bilo zares lepih... Lame tudi v teh krajih niso pogosto takole "na ogled".

Lame ob reki Pumarinri

Ariero, burros y dos gringos - naprej proti cilju

Proti veceru sva v daljavi prvic zagledala najin cilj. Tabor smo postavili na prijazni planoti ob robu jezera Viconga, ki lezi na visini okrog 4200 metrov.

.

Nadaljevanje sledi...

V torek 3.7. zjutraj

... odpotujeva. Najprej dol do Pacifika, nato nazaj gor v hribe, skupne visinske razlike bo nekaj cez 8 km. Se dobro, da sva aklimatizirana...
Alfredo iz agencije Mountclimb mi je sporocil, kaj pomembnejsega se je doslej dogajalo v letosnjih Andih. Spanec Jordi Corominas je splezal kar 3 dobre nove smeri ze v maju in juniju. Vec o tem bo verjetno kmalu na nasi spletni strani Gore-ljudje.
Za dober teden se z Gregom torej umikava z dosega interneta. Hasta luego...

Pred odhodom v Huayhuash

... sva s soplezalcem G. Kresalom poskusila zbrati cim vec informacij o Puscanturpi Este in dostopu do nje. Fotografija z juga pokaze, da bo od roba vzhodne stene (desno, v profilu) do vrha treba splezati se oster greben. V Andih je to pogosto - ceprav navidez nic posebnega - kljuc smeri.

Logistika dostopa pa je - kakor obrnes - zoprna. Ali se vozis kot idiot (cca 10 h) in potem dostop z osli traja (upava) 2 dni, ali pa se vozis malo manj in potem prepesacis polovico Huayhuash treka. Ker greva plezat, bo vseeno boljsa prva varianta, ceprav se najprej spustiva do morja, nato pa nazaj na 3300 do izhodisca, vasice Cajatambo o kateri tudi lokalci ne vedo povedati skoraj nic.

Druga zanimivost je skala. Skupina Puscanturp se razlikuje od ostalega Huayhuasha po skali. Tuf je kamnina vulkanskega izvora, naceloma trdna in hrapava, mestoma pa tudi manj primerna za plezanje (majavi bloki). Znacilne so navpicne razclembe in ozke poci. Vec o tem verjetno pove fotografije iz stene sosednje Puscanturpe Norte (smer Pasta Religion, 7a) , najbolj obdelane stene v tej skupini. Upava, da bo skala trdna tudi v najini steni...

Aklimatizacija je opravljena

Ker greva letos v skalo, sva se po kolesarjenju odpravila trenirat v "plezalisce" na 4500 metrih v dolini Llaca neposredno nad Huarazom. Smeri (jih je kakih 40, vecinoma 1 R) v gladkem granitu z majhnimi oprimki so odlicne in dobro opremljene, ambient pa je sploh super (stena v ozadju je Ochsapalca).

Vcerajsnji dan pa je bil namenjen "klasicni" aklimatizaciji na vrh Rima Rima (cca 5200m) nad isto dolino. Zvecer pa sva spet v Huarazu.