"Kladu je padu..."

... bi se tudi lahko imenovala nova smer, ki sva jo s Petrom Podgornikom splezala včeraj v Vevnici. Pa se ne imenuje tako: posvetila sva jo spominu na Tineta Miheliča in Jožeta Žumra, ki sta rada zahajala v stene nad Belopeškimi jezeri in tam splezala tudi marsikaj novega (npr. Mihelič-Žumer v MK Mangartu, Barbara v Vevnici...). Smer je "odkril" Peter, ki bo v kratkem izdal nov vodnik in ima seveda popoln pregled nad neobdelanim terenom Mangarta in Vevnice. Dobra plezarija, pa tudi skala je v glavnem zelo dobra...

Ime v narekovajih (gl. naslov) pa bi tudi lahko prišlo v poštev. Med "fajtom" čez previsno poč (VII-) - potem ko je bil zadnji friend že nekoliko pod menoj - sem namreč utrgal prusik na kladivu (znamke IAO Pečjak) , ki zdaj čaka srečnega najditelja pod steno Vevnice.
V zgornjem delu sem potem zabijal in izbijal v slogu neandertalca: s kamnom v roki...
S Petrom sva tako po dolgem času spet zlezla eno lepo. Vmes pa še malo nakladala o Cerro Torreju, kjer sva bila skupaj na štriku pred 22 leti... Bil je lep dan.

Lepotica je zver

... se imenuje nova smer (rdeča linija - modra in zelena sta sosednji smeri Hudičev steber in Angelska), ki sva jo z Urbanom Golobom splezala v nedeljo v steni Prisojnikovega Hudičevega stebra. Ko sva se zjutraj odpeljala proti Gorenjski nisva bila čisto prepričana v razmere: vršaci naših Alp so bili še beli... Na srečo v Julijcih manj kot v Kamniških, v steni pa nama vseeno ni bilo vroče. Dober vtis celotnega plezanja je nekoliko pokvaril raztežaj sredi stene: mokra previsna poč, do katere se je treba prikopati čez deset podrtih metrov skrajno čudne plezarije. Praksa iz Rzenika pride zelo prav...
Ker je smer že na kratko predstavljena na spletišču Gore-Ljudje dodajam le še nekaj fotk, ki jih tam ni.

Valerij Babanov

... tudi prihaja iz Rusije, a mu velike ekipe niso tako pri srcu in raje pleza v navezah ter večinoma v alpskem stilu. Najbolj je poznan po svojem Nuptseju (v navezi z Jurijem Košelenkom) ki je v svetu zbudil precej polemik. Srečala sva se na letošnji podelitvi zlatih cepinov, za naslednje leto pa ga kot kaže tudi mika Čo Oju: na skrajni desni bi potegnil še eno smer. Fotko bo seveda dobil...

Foto prispevek od Tince

... ki je predprejšnjo soboto plezala Meč v M. K. Mangartu mi je res všeč, zato ga objavljam tukaj, čeprav je tabor že mimo. Precej težko je ujeti tako perspektivo naveze v steni in takšne fotke so bolj kot ne redkost. Hvala, Tinca...




Takole smo se izogibali mokroti v težjih raztežajih Lomastija

Vikend v Monte Carlu

... ni bil plezalski, čeprav je nad mestom sten za nekaj Črnih Kalov. Nadi se je na polovičnem IronManu Monaco (2 km plavanja, 90 km bicikla, 21 km teka) v njeni kategoriji uspelo uvrstiti na novembersko SP na Floridi, kljub zdravstvenim težavam... Bravo žena, le tako naprej... :)
S ta malo sva medtem bolj kot ne lenarila na plažah, skušala najti kak cenovno sprejemljiv lokal (ni mogoče) in si ogledala oceanografski muzej (se splača).
Je pa precej daleč tale Azurna obala za en vikend...

SLAVC

Žalostni novici najprej nisem mogel verjeti. Še zdaj ji težko... Še v četrtek sva skupaj šla na kavo, premlevala dogodke zadnjega bohinjskega vikenda, kjer je bil prvi filmski večer pravzaprav njegov. Da bo to najino zadnje srečanje ne bi pomislil niti v sanjah.

Težko je srečati človeka s toliko življenjskega optimizma, energije in vedrine kot je bil to Slavc Šetina. A zahrbtna bolezen je v trenutku prekinila vse. Slavc, veliko nas je, ki te bomo pogrešali. Srečno, prijatelj...

Smer Lomasti

... v Malem Koritniškem Mangartu je resna plezarija. Še posebej v mokrih razmerah, kot so bile v soboto na letošnjem Spominskem taboru Pavla Podgornika in Tamare Likar. Malo klinov, ne prav razkošne možnosti varovanja, zahtevna orientacija, ob večinoma odlični skali tudi nekaj krušljivih detajlov... in stena, ki ne spusti do vrha. Borči in Maja sta bila dobra, zato smo zlezli v osmih urah in pol.

Borči in Maja

Hladno pivce, ki ga je spodaj v taboru prispeval Peter Mežnar (s Tinco sta splezala Meč) je bilo samo pika na i.

Prvo ponovitev smeri Satanas

... v Hudičevem stebru Prisojnika (levo na fotki je Angelska), ki sva jo zlezla lani z Miho Lamprehtom sta v nedeljo opravila Dejan Miškovič in Gregor Malenšek. Čestitke !
Miško pravi da je smer vredna truda, nekaj zanimivih fotk pa je na forumu AO Matica.

Tegale Hudiča bo treba letos še malo obdelat, je prav v redu...



















Moj muskelfiber pa ni toliko od plezarije... Ob 6h zjutraj sem se z biciklom in ruzakom na rami odpeljal iz Libelič preko Avstrije in sedla na Jezersko, kjer me je čakal Miha. V precej mokrem in sprva meglenem Dolgem hrbtu sva po Špranji zlezla v lepe plate na izstopu iz Triangla.

Ranč Mrcina

... je letos spet gostil Večere alpinističnega filma. Petek je bil dober začetek, šef ranča in prvi kavboj Robi Božnar (na sliki desno) je po uvodnem nagovoru predal besedo nama s Slavcem Šetino, tretji film večera (Plezanje po Avstraliji in Novi Zelandiji) pa se je odvrtel brez spremljave avtorja Marjana Kovača. Večer se je po besedah prisotnih zavlekel do četrte ure zjutraj, glavni krivec za to pa je bil baje legenda Janez Dovžan.

Novice se zbirajo, bomo še kaj povedali na to temo...

Dopust se je iztekel

... včeraj, ko smo se preko Mykonosa vrnili domov iz Grčije. Zadnji dnevi so bili kar pestri, posebej ponedeljek, ko sva z Nado naredila kolesarski roundtrip po sosednjem otoku Naxos. Celotna tura (z "dostopom" do trajekta na Parosu) je bila dolga kakih 140 km, od tega 0,3 km ravnine... Vročina je bila huda, še posebej takrat ko sem z bokom in komolcem gladil asfalt na nekem ovinku. Sicer pa je bila lepa tura, posebej srednji del, ki poteka po pravi alpski cesti pod gorskim grebenom nekje med 600 in 700 metri...


Moram omeniti, da so zadnje dni z močnim vetrom prišli na svoj račun tudi zapriseženi surfači (ki so bili seveda v večini) in tako smo se vračali v glavnem zadovoljni. Zvečer smo že ugotavljali, kako zelena in kako poceni je naša dežela...

Happy birthday

Ana Karin je vceraj praznovala 13. rojstni dan. Prisotna je bila celotna slovenska odprava na Paros, vecerni pool party pa se je nadaljeval s figurativnimi skoki v vodo.

Vse najboljse, ta mala :)

Ze v Grciji

... nadaljujem prejsnjo objavo. Ana Karin je z 29:12 na in 6. mestom na 50 prosto lepo zakljucila drzavno prvenstvo, zdaj pa skupaj uzivamo zasluzen (eni bolj, drugi manj...) pocitek na grskem otoku Parosu. Vceraj sva sla s ta malo biciklirat po otoku; od tam sta fotki...

Dan pred odhodom v Grcijo sva s Slavcem Setino na ekspres opremila s podnaslovi film Gospodar stolpov (Chacraraju 2004), ki je dobil vabilo za Banff. Po pocitnicah bova poskusila pripraviti se Cho Oyu; sedanja verzija mi ni prevec vsec in se da narediti bolje...

Sicer je tukaj kar prijetno, Grki nas po malem poskusajo (po balkansko) nategovati, mi se kar tako tudi ne pustimo... Slovenska kolonija tu steje cca 30 ljudi. Z Nado sva v glavnem na biciklu, drugi surfajo, tretji plavajo... Me malo mika, da bi skocil vmes se na Kalymnos. Opremo imam seboj, le ladijske povezave so bolj tako tako, pa ne vem ce bom dobil kakega soplezalca. Ni pa eveda nic obveznega, bomo videli kako se bo zadeva odvijala v naslednjih dneh.

Državno prvenstvo

... pa ne v alpinizmu, bognedaj - pač pa v plavanju, poteka te dni na Kodeljevem. Ana Karin se je najbolj odrezala včeraj v težkih razmerah (nevihta, kakšnih 15 stopinj) na 200 m prosto, danes pa je v finalu še na šprinterskih 50 m. Dejmo ta velika ta mala, foter drži pesti... :)

Climbing life, julij 2007

Za nadaljevanje klikni tukaj, nato na fotko...

Prav poseben občutek

... je, ko zdrav kot riba prideš z odprave, kjer se ti (recimo) res lahko kaj zgodi. Potem greš v službo, med klime, ventilatorje in čez par dni te zadane pljučnica in do nadaljnjega položi v posteljo, kjer se v lastnem zosu kuhaš do neznanega datuma v prihodnosti. Jebemti !!!

Odhod in prihod

Predzadnji dan v Huarazu je agencija Mountclimb organizirala alpinstični filmski večer: dva filma iz Andov in eden iz Himalaje. Z Aritzosva dogajanje na platnu komentirala v živo.


"Festival"je pravzaprav nastal po spletu naključij, ko organizatorjem a prireditev pred dvema tednoma ni uspelo zagotovoti projektorja, spektakel na plezalni steni pa je odpadel, ker niso uspeli pravočasno priviti oprimkov. "Un disastre..." je rekel organizator Alfredo in hitro organiziral novo prireditev. Obisk je bil dober.






Vožnja iz Huaraza v Limo in polet nazaj domov sta minila brez pretresov. Grega se je nato napotil proti New Yorku in se predvidima vrne kak dan kasneje, mene pa sta Nada in Ana Karin pričakali v Benetkah.

Dnevi v Huarazu

...vseeno tecejo bolj pocasi kot v hribih. Najini Andi gredo h koncu. Zato sva se vceraj odpravila na se en izzlet z bicicletami. Tako ali tako zaradi strajka ni bilo kaj dosti izbire, saj je bil ves promet (razen kolesarski) zablokiran.

Cez skale, steklo in kaktuse...

Idilicna dolina Rajucolta, ki te pripelje pod Huantsan (6395m) je bila kar trd kolesarski oreh, posebej za najine riti, ki niso vajene perujskih MTB standardov. Nisva sla cisto do konca...

Zvecer pa smo nekoliko proslavljali najin Stonehenge. Atitza se je vrnil s hribov in zaceli smo v El Tambu , ki pa glede muzike se zdalec ni vec to, kar je bil nekoc.

Grega in Pavle (Eslovenia), Aritza (Pais Vasco) in Casillero del Diablo (Chile)

Za kaki dve uri smo zato preselili v bliznji bar z imenom Zero Drama, kjer sva se z Gregom na šanku postavila v pozo malega kipca na sredini. Pa potem še malo nazaj v Tambo, ki je bil tistega večera spet precej slovenski... Ce bi bil v Huarazu kaksen petelin, potem bi ga na poti domov verjetno slisali :)

Tres huecos (levo lastnik bara, plezalec Javier :)







Slovenski (štajerski) El tambo

Plezarija v 15 slikah

Preden gremo v steno se zahvaljujem vsem, ki ste drzali pesti, se posebej Nadi (medtem je tekmovala na Ironman Austria in po uradnih podatkih osvojila 2. mest0 v svoji skupini - bravo !) in Ani Karin, ki sta prenasali mojo odsotnost. Pa blejzistom z mojega oddelka seveda (gl. Blaise system) ki so medtem uspesno podpirali vseh 12345... statisticnih raziskav.


Petek 6.julij




Okrog pol cetrte ure ponoci sva se zacela spravljati iz sotora. Dostop je bil kratek, sledilo je kakih 200 m ne prestrmega ledu. Dobre tri ure kasneje sva s kar nekaj spostovanja stala pod skalno steno, ki je zgoraj ze zarela v soncu.

Spodaj pa je bilo mraz, veter je dodal svoje in hitela sva s plezanjem cez prve skale pod grebenom, kjer sva upala na sonce.

V prvem zares strmem raztezaju sva pod gladko plato (VI) naletela na klin z vponko: tam se je ocitno koncal angleski poskus pred 21 leti...

Cetrti raztezaj naju je pripeljal na posevno gredino. Gregson je obcasno, kjer je bila prilika uporabil tudi svoje hude stroje...

Pogled navzgor pred zacetkom petega raztezaja je bil kar resen: zdaj je bilo lazje razumeti strah pred "hanging bivouac" angleske naveze, ki je poskusala pred 21 leti...

Izbrala sva desni sistem poci, plezanje v neverjetni skali pa naju je na koncu vseeno pripeljalo na vrh 40 m stolpa (na levi)

Vulkanska skala je nudila prav posebne moznosti varovanja...

... a prav zadnjih 15 m v tem "monolitnem" raztezaju (VII) je bilo treba potegniti v glavnem "na psiho": leva in desna stena sta bili gladki, camalotov za off-width pa nisva imela.

Gregson si je privoscil se izlet na stolp in pripomnil, naj hitro zategnem, ce se zadeva slucajno zacne nagibati na ven...

Stolp je ostal na mestu, zato pa je za ogrevanje poskrbel "scary corner" v naslednjem raztezaju. Nekaj tonski blok se je nekoliko premaknil in iz camalota stevilka 4 skoraj naredil 3.5. Vseeno sem ga po nekajminutni obdelavi s cepinom dobil ven, Gregson pa se je z zahtevno precnico (VII+) prebil v sosednji sistem poci na desni.

V zaru borbe ni opazil, da ocala niso vec tisto, kar so bila zjutraj...

V sedmem raztezaju sva nadaljevala po "dvobarvnem" kotu, ki ni presegal seste stopnje. Kljub soncu nama ni bilo vroce, saj je mrzel veter z vzhoda ves cas skrbel za hlajenje.

Dolg raztezaj naju je pripeljal na policko, od koder sva ze videla greben. Je tisto na desni vrh, ali bodo (kot ponavadi) za njim se dva ali trije naslednji, visji...?

Vrh je bil pravi. Dva dolga in nemarno krusljiva raztezaja po grebenu sta naju pripeljala tik pod skalno glavo, najvisjo tocko Puscanturpe Este.

Po devetih urah plezanja sva imela veliko razlogov za dobro voljo, ceprav sva se morala zaradi skrajno krusljive skale odpovedati najkrajsemu sestopu-smeri prvopristopnikov. Nazaj se bova spustila po najini smeri.

Tudi pogled na jezerca in planote Huayhuasha je bil vreden truda...











Kaj vec si od plezalnega dneva tezko zelis. Enkratna plezarija (z nekaj delikatnimi detajli), lepa
linija, prva smer v steni, drugi vzpon na vrh (ce so podatki v vodniku tocni), vrnitev sicer ponoci, a se pravi cas... In za konec se poslabsanje vremena naslednji dan, ko smo z Antoniom ubirali pot nazaj v Cajatambo.


Lep pozdrav do naslednjih novic.