Na K2 se dogaja...

letos kar veliko. Za zadnjo novost - vzpon s severne strani, prvi po 11 letih -je poskrbela odlična kazahstanska naveza Denis Urubko in Sergej Samoilov. Po znanih podatkih je to tudi doslej najpozneje v koledarskem letu (1. oktobra) dosežen vrh K2.
Za razliko od ruskih ekip Kazahstanca plezata večinoma v alpskem stilu. Srečali smo se letos v Grenoblu na Zlatem cepinu: bila sta nominirana za prvenstveno smer v alpskem stilu na Manaslu.

"Flower power" Jim Bridwell

... je predaval včeraj v stari Gorici. S Silvom sva se najprej malo razmigala v Vipavski Beli, se potem zapeljala do Petra v Šempeter in ob pol desetih smo dočakali legendarnega ameriškega klajmberja katerega seznam preplezanih smeri se bere kot kratka zgodovina Yosemitov (pa še marsikaj zraven).
Jim se je od zadnjega obiska v Sloveniji sicer malo postaral, a pri 63 letih še razmišlja o vzponu na Fitz Roy...








Z leve: Podgornik, Bridwell, Kozjek, Karo

Jahanje

... na bohinjskem ranču Mrcina je v jesenskih dneh še posebej lepo. Ana Karin je izbrala pravi dan...

Tri najbolj vroče teme o Everestu

... v letošnjem letu so bile naslednje:
1. Prvi telefonski klic z vrha (ni bil prvi)
2. Prvič prosto preplezana 2. stopnja (v resnici četrtič)
3. Študija, da imajo starejši plezalci 4 krat večjo možnost da se ne vrnejo z Everesta (ne drži).
V olimpijskem letu 2008 je pričakovati še več takšnih "senzacij", zato je ExplorersWeb raziskal in objavil 12 preverjenih(?) dejstev o gori, na katero naj bi se povzpela tudi olimpijska bakla. Precej zanimivo...

Mr. Peru does it...

...again, so zapisali v Climbingu. Včeraj sva se srečala z Gregsonom in mogoče se naslednji mesec, ko imam dogovorjenih nekaj predavanj v Angliji zapeljeva do originalnega Stonehenge-a in še tam posnameva nekaj kadrov za dokumentarec. Plezanje ali vsaj kakšen dry tooling po angleških skalah seveda odpade...

Eddy Mercx

... je bil častni gost in seveda osrednja figura svetovnega kolesarskega prvenstva novinarjev v Salzburgu. Nada se je udeležila tekme kot sodelavka revije Polet in tako je na podelitvi nagrad nastal posnetek, za katerega bi marsikateri kolesar rade volje peljal čez Vršič s praznimi gumami (al' pa kar po feltnah...).

Prisotnih je bilo tudi nekaj naših kolesarskih legend (Andrej Hauptman, Gorazd Penko...), pa seveda eden bolj športno aktivnih novinarjev Tof...

Sicer pa je bila severo-vzhodna okolica Salzburga (avstrijski Lake District) v toplem jesenskem soncu že kar kičasto lepa. Pa tudi naši severni sosedje so se kot organizatorji dobro izkazali, poleg godbe tudi s hrani in pijačo.

Iztok in Luka

... - seveda Čop in Špik, ali po novem IL team - sta se včeraj na predstavitvi projekta Peking 2008 izkazala tudi kot navijača za svoji ekipi "osmercev" na ergometrih. Nada je bila odlična, končni rezultat ekip pa neodločen. O tem kdo je pojedel nagrado (100 blejskih kremšnit) bodo verjetno poročali mediji... Zadeva se je odvijala v večernih urah na terasi fitness studia Sunny.

"Kladu je padu..."

... bi se tudi lahko imenovala nova smer, ki sva jo s Petrom Podgornikom splezala včeraj v Vevnici. Pa se ne imenuje tako: posvetila sva jo spominu na Tineta Miheliča in Jožeta Žumra, ki sta rada zahajala v stene nad Belopeškimi jezeri in tam splezala tudi marsikaj novega (npr. Mihelič-Žumer v MK Mangartu, Barbara v Vevnici...). Smer je "odkril" Peter, ki bo v kratkem izdal nov vodnik in ima seveda popoln pregled nad neobdelanim terenom Mangarta in Vevnice. Dobra plezarija, pa tudi skala je v glavnem zelo dobra...

Ime v narekovajih (gl. naslov) pa bi tudi lahko prišlo v poštev. Med "fajtom" čez previsno poč (VII-) - potem ko je bil zadnji friend že nekoliko pod menoj - sem namreč utrgal prusik na kladivu (znamke IAO Pečjak) , ki zdaj čaka srečnega najditelja pod steno Vevnice.
V zgornjem delu sem potem zabijal in izbijal v slogu neandertalca: s kamnom v roki...
S Petrom sva tako po dolgem času spet zlezla eno lepo. Vmes pa še malo nakladala o Cerro Torreju, kjer sva bila skupaj na štriku pred 22 leti... Bil je lep dan.

Lepotica je zver

... se imenuje nova smer (rdeča linija - modra in zelena sta sosednji smeri Hudičev steber in Angelska), ki sva jo z Urbanom Golobom splezala v nedeljo v steni Prisojnikovega Hudičevega stebra. Ko sva se zjutraj odpeljala proti Gorenjski nisva bila čisto prepričana v razmere: vršaci naših Alp so bili še beli... Na srečo v Julijcih manj kot v Kamniških, v steni pa nama vseeno ni bilo vroče. Dober vtis celotnega plezanja je nekoliko pokvaril raztežaj sredi stene: mokra previsna poč, do katere se je treba prikopati čez deset podrtih metrov skrajno čudne plezarije. Praksa iz Rzenika pride zelo prav...
Ker je smer že na kratko predstavljena na spletišču Gore-Ljudje dodajam le še nekaj fotk, ki jih tam ni.

Valerij Babanov

... tudi prihaja iz Rusije, a mu velike ekipe niso tako pri srcu in raje pleza v navezah ter večinoma v alpskem stilu. Najbolj je poznan po svojem Nuptseju (v navezi z Jurijem Košelenkom) ki je v svetu zbudil precej polemik. Srečala sva se na letošnji podelitvi zlatih cepinov, za naslednje leto pa ga kot kaže tudi mika Čo Oju: na skrajni desni bi potegnil še eno smer. Fotko bo seveda dobil...

Foto prispevek od Tince

... ki je predprejšnjo soboto plezala Meč v M. K. Mangartu mi je res všeč, zato ga objavljam tukaj, čeprav je tabor že mimo. Precej težko je ujeti tako perspektivo naveze v steni in takšne fotke so bolj kot ne redkost. Hvala, Tinca...




Takole smo se izogibali mokroti v težjih raztežajih Lomastija

Vikend v Monte Carlu

... ni bil plezalski, čeprav je nad mestom sten za nekaj Črnih Kalov. Nadi se je na polovičnem IronManu Monaco (2 km plavanja, 90 km bicikla, 21 km teka) v njeni kategoriji uspelo uvrstiti na novembersko SP na Floridi, kljub zdravstvenim težavam... Bravo žena, le tako naprej... :)
S ta malo sva medtem bolj kot ne lenarila na plažah, skušala najti kak cenovno sprejemljiv lokal (ni mogoče) in si ogledala oceanografski muzej (se splača).
Je pa precej daleč tale Azurna obala za en vikend...

SLAVC

Žalostni novici najprej nisem mogel verjeti. Še zdaj ji težko... Še v četrtek sva skupaj šla na kavo, premlevala dogodke zadnjega bohinjskega vikenda, kjer je bil prvi filmski večer pravzaprav njegov. Da bo to najino zadnje srečanje ne bi pomislil niti v sanjah.

Težko je srečati človeka s toliko življenjskega optimizma, energije in vedrine kot je bil to Slavc Šetina. A zahrbtna bolezen je v trenutku prekinila vse. Slavc, veliko nas je, ki te bomo pogrešali. Srečno, prijatelj...

Smer Lomasti

... v Malem Koritniškem Mangartu je resna plezarija. Še posebej v mokrih razmerah, kot so bile v soboto na letošnjem Spominskem taboru Pavla Podgornika in Tamare Likar. Malo klinov, ne prav razkošne možnosti varovanja, zahtevna orientacija, ob večinoma odlični skali tudi nekaj krušljivih detajlov... in stena, ki ne spusti do vrha. Borči in Maja sta bila dobra, zato smo zlezli v osmih urah in pol.

Borči in Maja

Hladno pivce, ki ga je spodaj v taboru prispeval Peter Mežnar (s Tinco sta splezala Meč) je bilo samo pika na i.

Prvo ponovitev smeri Satanas

... v Hudičevem stebru Prisojnika (levo na fotki je Angelska), ki sva jo zlezla lani z Miho Lamprehtom sta v nedeljo opravila Dejan Miškovič in Gregor Malenšek. Čestitke !
Miško pravi da je smer vredna truda, nekaj zanimivih fotk pa je na forumu AO Matica.

Tegale Hudiča bo treba letos še malo obdelat, je prav v redu...



















Moj muskelfiber pa ni toliko od plezarije... Ob 6h zjutraj sem se z biciklom in ruzakom na rami odpeljal iz Libelič preko Avstrije in sedla na Jezersko, kjer me je čakal Miha. V precej mokrem in sprva meglenem Dolgem hrbtu sva po Špranji zlezla v lepe plate na izstopu iz Triangla.

Ranč Mrcina

... je letos spet gostil Večere alpinističnega filma. Petek je bil dober začetek, šef ranča in prvi kavboj Robi Božnar (na sliki desno) je po uvodnem nagovoru predal besedo nama s Slavcem Šetino, tretji film večera (Plezanje po Avstraliji in Novi Zelandiji) pa se je odvrtel brez spremljave avtorja Marjana Kovača. Večer se je po besedah prisotnih zavlekel do četrte ure zjutraj, glavni krivec za to pa je bil baje legenda Janez Dovžan.

Novice se zbirajo, bomo še kaj povedali na to temo...

Dopust se je iztekel

... včeraj, ko smo se preko Mykonosa vrnili domov iz Grčije. Zadnji dnevi so bili kar pestri, posebej ponedeljek, ko sva z Nado naredila kolesarski roundtrip po sosednjem otoku Naxos. Celotna tura (z "dostopom" do trajekta na Parosu) je bila dolga kakih 140 km, od tega 0,3 km ravnine... Vročina je bila huda, še posebej takrat ko sem z bokom in komolcem gladil asfalt na nekem ovinku. Sicer pa je bila lepa tura, posebej srednji del, ki poteka po pravi alpski cesti pod gorskim grebenom nekje med 600 in 700 metri...


Moram omeniti, da so zadnje dni z močnim vetrom prišli na svoj račun tudi zapriseženi surfači (ki so bili seveda v večini) in tako smo se vračali v glavnem zadovoljni. Zvečer smo že ugotavljali, kako zelena in kako poceni je naša dežela...

Happy birthday

Ana Karin je vceraj praznovala 13. rojstni dan. Prisotna je bila celotna slovenska odprava na Paros, vecerni pool party pa se je nadaljeval s figurativnimi skoki v vodo.

Vse najboljse, ta mala :)