Z biciklom na 4200

Vceraj sva z Gregom zacela aklimatizacijo: najprej z gorskim kolesom na sedlo Canampunta (4200 m) v Cordilleri Negri. Vzpon ni prevec naporen, saj je dobrih 1100 metrov vzpona iz Huaraza porazdeljenih na 35 km dolzine. Razgledi so bili lepi, najboljsi pa je bil spust nazaj v dolino.

Danes popoldan greva naprej. Dvakrat bova prespala v dolino LLaca, kjer se da tudi plezat (so tudi neke opremljene smeri), pa kaksen vzpon narediva nad 5000 in to bi moralo biti dovolj za Huayhuash.

V Huaraz...

sva prispela danes zjutraj. Vse OK, ampak pot ni bila brez zapletov. Zastoj pred Benetkami je bilo treba resevati z voznjo po odstavnem pasu, na carini sem bil poslan nazaj zaradi plezalne vrvi v rocni prtljagi (lahko bi vedel, da teroristi ponavadi obesajo posadko na strop pilotske kabine...). Vseeno sem bil v Limi pravocasno, Grega je prisel iz NY par ur kasneje in z mal srece sva ujela bus za Huaraz ob 11h zvecer.

Nastanjena sva pri Aritzi, kjer so ze Stajerci (Aco & co), tudi sicer je ze nekaj nasih tu. Danes pocivava, jutri greva predvidoma v plezalisce na 4200 m.

Odhod v Cordillero Huayhuash

... bo jutri 25.6. zjutraj. Soplezalec Grega Kresal pride z avionon iz New Yorka kar direktno v Limo. Pred kratkim se je vrnil s Svalbarda in zmenila sva se tik pred zdajci, potem ko je postalo jasno, da Andi letos za Miho in Zokija odpadejo. Z Gregom sva sicer že zlezla eno novo smer v Chacraraju leta 1993.

Čas je, da se predstavi tudi hrib. Za zdaj bolj na kratko, več potem, ko bo kaj narejenega. Nepreplezana vzhodna stena vrha Puscanturpa Este (5410 m) je eden lepših ciljev v Cordilleri Huayhuash. Odmaknjeni vrh ima po podatkih v novem vodniku (J. Frimer, 2005) doslej tudi vsega en pristop (Angleži, 1986) po «normalki« po Z grebenu, ki pa je baje tudi kar resna smer... Drugi angleški poskus v južni steni ni bil uspešen.

V vzhodni steni doslej ni znanih poskusov. Kaj več sledi iz Peruja v naslednjih dneh.

Gregson

Črna pika je Huayhuash

Zadnji delovni dan...

pred odhodom je kot ponavadi precej zaseden. Ana Karin je imela ob 5:00 zjutraj odhod iz Tivolija na plavalni miting v Beogradu. Od tam sem šel kar v službo, kjer je ostalo še par stvari za uredit, pa potem odpeljat čevlje s testiranja nazaj na Polet (včeraj je bil Peter zvezda naslovnice).
Z drugim delom teksta bo še kar nekaj dela...


Peter in modeli


Dobil sem zanimiv mail iz Francije: konec poletja namerava priti sem nekaj plezalcev iz Grenobla, med njimi tudi Manu Rivaud, eden od organizatorjev Zlatega cepina, ki smo ga letos v kompletu pospravili "naši". Zdi se mi, da jih je potegnilo nekaj dobrih fotk iz Julijcev, ki sem jih poslal Manuju, obenem s pripombo da Julijci niso iz granita. Pa je prišel odgovor, da ni panike, v Dauphineji tud poznajo krušljive zadeve. Opa, pol pa gremo v Rzenik al pa Čihulovo :) Kakšen dan se bo upam že našel, da zlezemo kaj skupaj...

Manu in Mark v Grenoblu

*Legenda(e) za nepoznavalce:
Peter: Peter Podgornik, legenda primorskega alpinizna in moj soplezalec v Cerro Torreju, El Capu in še kje... Mark: Marko Prezelj, Slovenija, že nekaj časa v absolutni špici alpinizma v svetovnem merilu

Dokument o poboju Tibetancev ...

... na sedlu Nangpa La, ki smo mu bili priča med odpravo na Čo Oju je sicer verjetno najbolje prikazan na angleški strani Wikipedia: NANGPA LA KILLINGS. Poglavje Timeline opisuje kronološki potek dogodkov in odmevov v svetu.

V ameriškem Alpinistu je bil objavljen...

... moj prispevek o plezalskih in drugih dogodkih na Čo Oju. Link do članka (ki je sicer tudi na spletni strani Alpinista) je bil objavljen na našem osrednjem gorniškem spletu Gore-ljudje: BORDERLINE

Iz tujine še vedno prihajajo e-maili v zvezi s tem. Pri nas pa je incident s Tibetanci na sedlu Nangpa La po prvi objavi v medijih postal nekakšna tabu tema, v svetu pa še odmeva . En primer (poleg tistega v Alpinstu): BEST OF EXPLORERSWEB 2006

Če ne drugega ostane dober občutek, da Kitajska obmejna policija tega (streljanja neoboroženih Tibetancev namreč) vsaj ne bo več počela javno, vsem na očeh. Čuden svet...

Tour de Slovenie, prva etapa

Zadnja sobota je bila ustvarjena za bicikliste, in z Nado (ki se pripravlja na Ironman dirko v Celovcu, 8. julija) sva ponovila lanski krog: Ljubljana-Logatec-Idrija-(skoraj) Tolmin-Baška grapa-Petrovo brdo-Železniki-Škofja Loka-Ljubljana. Nekaj manj kot 200 km sva naredila v šestih urah in pol. Z nama je začel tudi Miha*, sicer v odlični kondiciji, a s svojim gorcem ("karjola", mu je rekla Nada-se mi ni zdel zadovoljen z izrazom...) na asfaltu ni dolgo držal tempa lahkih specialk. Pred odcepom za Baško grapo sva se spet ustavila v vaški gostilni, kjer je bil za šankom isti kelnar, ki je lani izjavil: "...se vama pa da." Letos je potrdil, da je še vedno istega mnenja.

Miha: Lampreht, amigo in soplezalec iz Andov in naših hribov. Letos se mu z Andi žal ni izšlo.

V sredo zvečer

... sva bila z Ano Karin doma in igrala boogle (sem izgubil vse 3 igre), pa me je mimogrede vprašala kaj zdaj: grem v Ande ali ne. Kar nekaj sem začel nakladat, če bi blo mogoče najbolje, če bi blo to po zaključku njene šole, zadnji teden junija... Se je kar strinjala, da bi šlo. Hvala, ta mala... bom hitro nazaj.

Deset let

... je minilo od mojega Everesta brez dodatnega kisika.

Prvega, še vedno edinega slovenskega in če bo šlo plezanje na Everest naprej v sedanji smeri, potem naslednjega v tem stilu mogoče sploh ne bo. Pri nas je kar nekaj odličnih klajmberjev za visoke hribe, tudi mladih (npr. Miha Valič s svojo zimsko serijo 82 x 4000) ki so tega na vsak način sposobni . A če bo šlo tako naprej, se bo resnim alpinistom zdelo brez veze hodit gor, med zajle in kisikove bombe...
Posebnega praznovanja ni bilo, v Poletu sem malo obujal spomine. Zdi se mi, da še ni čas(a), da bi se preveč posvečal preteklosti (knjiga itd). Po objavi je po daljšem času oglasil gospod Anton, direktor firme, ki je napisana na moji kapi. Brez njega ne vem, kako bi takrat finančno izpeljal Everest. Se dobiva naslednji teden, mogoče bo med drugim padla tudi kaka beseda o nadaljnjem sodelovanju... :) Če pa ne, pa tudi OK.

Sicer pa zadnje dni precej časa preživim na biciklu. Cestnem in gorskem, saj je vseeno, oboje je super za kondicijo (če se ti ne da laufat, hehe...). Le vreme je obupno, soparno, mokro... mi gre že malo na jetra. V hribe se ne da, tako da plezalska forma počasi pada. Za Ande bo treba še mal potrenirat - če mi uspe, da letos pridem do njih...

Pogovori o počitnicah

Ana Karin Kozjek

... je moja hčerka, najstnica, plavalka, ki je že prevelika da bi jo klical ta mala... Tako kot Nada tudi ona ob mojih načrtih včasih ni navdušena, pa sem jo dober mesec pred načrtovanim odhodom v Ande povabil na pogovor, kako bi se zmenili okrog te moje odprave. Počasi bi vseeno moral začet delat na tem, če se mislim kam spravit letos... Šla sva na sladoled k Ljubljanici, ki je bil dober, a iz pogovora ni bilo nič, ker je bilo na njenem iPod-u toliko nove muzike, da foter sploh ni bil zanimiv. Oh ja...
Sicer pa je letos že zgodaj padla odločitev o družinskih poletnih počitnicah. Ker imata Nada in Ana Karin radi tople kraje gremo avgusta še z nekaj familijami za dva tedna v Grčijo, na otok Paros. Bicikli grejo zraven, pa plezalke tudi (Kalymnos menda -upam- ni tako daleč...). mal se bom sončil, plavanje in surfanje prepuščam ostalim...

Nada in Ana Karin: Novo leto 2006 na Mallorci