Deset let

... je minilo od mojega Everesta brez dodatnega kisika.

Prvega, še vedno edinega slovenskega in če bo šlo plezanje na Everest naprej v sedanji smeri, potem naslednjega v tem stilu mogoče sploh ne bo. Pri nas je kar nekaj odličnih klajmberjev za visoke hribe, tudi mladih (npr. Miha Valič s svojo zimsko serijo 82 x 4000) ki so tega na vsak način sposobni . A če bo šlo tako naprej, se bo resnim alpinistom zdelo brez veze hodit gor, med zajle in kisikove bombe...
Posebnega praznovanja ni bilo, v Poletu sem malo obujal spomine. Zdi se mi, da še ni čas(a), da bi se preveč posvečal preteklosti (knjiga itd). Po objavi je po daljšem času oglasil gospod Anton, direktor firme, ki je napisana na moji kapi. Brez njega ne vem, kako bi takrat finančno izpeljal Everest. Se dobiva naslednji teden, mogoče bo med drugim padla tudi kaka beseda o nadaljnjem sodelovanju... :) Če pa ne, pa tudi OK.

Sicer pa zadnje dni precej časa preživim na biciklu. Cestnem in gorskem, saj je vseeno, oboje je super za kondicijo (če se ti ne da laufat, hehe...). Le vreme je obupno, soparno, mokro... mi gre že malo na jetra. V hribe se ne da, tako da plezalska forma počasi pada. Za Ande bo treba še mal potrenirat - če mi uspe, da letos pridem do njih...