Plezarija v 15 slikah

Preden gremo v steno se zahvaljujem vsem, ki ste drzali pesti, se posebej Nadi (medtem je tekmovala na Ironman Austria in po uradnih podatkih osvojila 2. mest0 v svoji skupini - bravo !) in Ani Karin, ki sta prenasali mojo odsotnost. Pa blejzistom z mojega oddelka seveda (gl. Blaise system) ki so medtem uspesno podpirali vseh 12345... statisticnih raziskav.


Petek 6.julij




Okrog pol cetrte ure ponoci sva se zacela spravljati iz sotora. Dostop je bil kratek, sledilo je kakih 200 m ne prestrmega ledu. Dobre tri ure kasneje sva s kar nekaj spostovanja stala pod skalno steno, ki je zgoraj ze zarela v soncu.

Spodaj pa je bilo mraz, veter je dodal svoje in hitela sva s plezanjem cez prve skale pod grebenom, kjer sva upala na sonce.

V prvem zares strmem raztezaju sva pod gladko plato (VI) naletela na klin z vponko: tam se je ocitno koncal angleski poskus pred 21 leti...

Cetrti raztezaj naju je pripeljal na posevno gredino. Gregson je obcasno, kjer je bila prilika uporabil tudi svoje hude stroje...

Pogled navzgor pred zacetkom petega raztezaja je bil kar resen: zdaj je bilo lazje razumeti strah pred "hanging bivouac" angleske naveze, ki je poskusala pred 21 leti...

Izbrala sva desni sistem poci, plezanje v neverjetni skali pa naju je na koncu vseeno pripeljalo na vrh 40 m stolpa (na levi)

Vulkanska skala je nudila prav posebne moznosti varovanja...

... a prav zadnjih 15 m v tem "monolitnem" raztezaju (VII) je bilo treba potegniti v glavnem "na psiho": leva in desna stena sta bili gladki, camalotov za off-width pa nisva imela.

Gregson si je privoscil se izlet na stolp in pripomnil, naj hitro zategnem, ce se zadeva slucajno zacne nagibati na ven...

Stolp je ostal na mestu, zato pa je za ogrevanje poskrbel "scary corner" v naslednjem raztezaju. Nekaj tonski blok se je nekoliko premaknil in iz camalota stevilka 4 skoraj naredil 3.5. Vseeno sem ga po nekajminutni obdelavi s cepinom dobil ven, Gregson pa se je z zahtevno precnico (VII+) prebil v sosednji sistem poci na desni.

V zaru borbe ni opazil, da ocala niso vec tisto, kar so bila zjutraj...

V sedmem raztezaju sva nadaljevala po "dvobarvnem" kotu, ki ni presegal seste stopnje. Kljub soncu nama ni bilo vroce, saj je mrzel veter z vzhoda ves cas skrbel za hlajenje.

Dolg raztezaj naju je pripeljal na policko, od koder sva ze videla greben. Je tisto na desni vrh, ali bodo (kot ponavadi) za njim se dva ali trije naslednji, visji...?

Vrh je bil pravi. Dva dolga in nemarno krusljiva raztezaja po grebenu sta naju pripeljala tik pod skalno glavo, najvisjo tocko Puscanturpe Este.

Po devetih urah plezanja sva imela veliko razlogov za dobro voljo, ceprav sva se morala zaradi skrajno krusljive skale odpovedati najkrajsemu sestopu-smeri prvopristopnikov. Nazaj se bova spustila po najini smeri.

Tudi pogled na jezerca in planote Huayhuasha je bil vreden truda...











Kaj vec si od plezalnega dneva tezko zelis. Enkratna plezarija (z nekaj delikatnimi detajli), lepa
linija, prva smer v steni, drugi vzpon na vrh (ce so podatki v vodniku tocni), vrnitev sicer ponoci, a se pravi cas... In za konec se poslabsanje vremena naslednji dan, ko smo z Antoniom ubirali pot nazaj v Cajatambo.


Lep pozdrav do naslednjih novic.