nedelja, 27. januar 2008

Oman, tretji dan: stena


Vstala sva zgodaj: Miško si je nastavil budilko na mobitelu na tretjo, jaz na pol četrto. Potem sva se čudila zgodnji jutranji svetlobi, dokler nisva ugotovila, da sva v srednjeevropskem časovnem pasu... Jebemti..! Potem sva laufala do stene in še malo po nej, dokler se nisva pod velikimi strehami končno navezala.
Potem ni šlo več tako hitro, čeprav je odlična skala (glej levo) dopuščala skoraj neverjetne prehode. Pod strehami sva prečila 40m v desno (rumeni raztežaj), nato pa po uživaški skali (VII-, VI) spet naravnost in rahlo proti levi navzgor.
Na veliki polici 250 metrov pod robom stene sva se že videla bivakirati, a so naju logični prehodi (do IV) po hitrem postopku in brez vrvi pripeljali na rob stene. Juhu, f... tri srca, Alah akbar... :)) Še nekaj ur sestopa z lučko in usedla se bova v avto... Pa ga ni bilo, naše postajice so zatajile, Matej in Andreja pa sta bila takrat nekje drugje. 25 km hoje je okoli Jebel Mishta in zadnje pol ure naju je odrešil prijazen domačin zavtom. Po skoraj 20 urah sva se primerno zdelana končno stegnila po armičih v šotoru.

Slovenska smer (peta z leve) je vrisana z belo barvo.

2 komentarja:

brankoi pravi ...

Kaki faci!

Pavle pravi ...

Branco, ma kaka faca si bil sele ti, ko si se naTrapecio :)